Struktura spodbud Hierarhija Oblast Ravnovesje moči Spontani red Svobodno združevanje Medsebojna pomoč Nenasilje Neposredno delovanje Okno priložnosti

Okvir za svoboden svet

Temeljno izhodišče

Svoboden svet se ne more začeti z dokončanim načrtom. Poskus, da bi za vse zasnovali enoten sistem in ga nato vsilili od zgoraj, bi obnovil prav tisto strukturo, ki naj bi jo svoboda presegla.

Pravo izhodišče zato ni predpisani model družbe, temveč okvir za presojanje odnosov, ustanov in načinov spreminjanja.

Ta okvir si prizadeva spodbujati avtonomijo: zmožnost oblikovati lastno življenje, ne da bi bili podrejeni strukturam, ki drugim omogočajo, da vas zatirajo.

Naš cilj je strukturna jasnost:

Kaj je resnični vir težav sveta?

Struktura spodbud

Da bi odgovorili, moramo najprej razumeti strukturo spodbud.

Spodbuda je vsaka okoliščina, ki posamezniku ali skupini daje razlog za delovanje.

Prva spodbuda, ki verjetno pride na misel, je denar, vendar je denar le ena od oblik. Ljudi motivirajo tudi varnost, pripadnost, priznanje, vzajemnost, samospoštovanje, ustvarjalnost in sočutje.

Struktura spodbud je mehanizem nagrad, kazni, tveganj, priložnosti in omejitev, ki usmerja vedenje, tako da so nekatera dejanja koristna, druga pa draga. Opisuje, kaj sistem spodbuja v praksi, ne glede na to, kaj njegova pravila ali tisti, ki ga nadzorujejo, trdijo, da cenijo.

Sistem nagrajevanja

Centralizirane strukture moči nagrajujejo prizadevanje za moč, denar in nadzor. Nesorazmerno nagrajujejo tiste, ki so najbolj pripravljeni iskati moč, ker jim centralizirani nadzor omogoča večji vzvod za vplivanje na vse druge. ༆

Ljudje temu pravijo »korupcija«, vendar rezultat ni ločen od sistema. Tiste, ki izkoriščajo centralizirano moč, sistem nagradi, ustanove pod njihovim nadzorom pa jih varujejo pred odgovornostjo.

Struktura spodbud je globlji temelj in je zato na prvem mestu. Hierarhija se utrdi tam, kjer je kopičenje moči nagrajeno, zavrnitev pa draga; nato ohranja strukturo, iz katere je nastala.

Hierarhija

Hierarhija je piramidna organizacija, ki enega posameznika ali kolektivno telo podreja drugemu. Je organizacija po rangih, v kateri različnim rangom ustrezajo različne ravni oblasti (tj. pravica ukazovati tistim pod seboj in obveznost ubogati tiste nad seboj).

V političnem pomenu je hierarhija družbena struktura ukazovanja in poslušnosti. Pretekle strukture spodbud so ustvarile obstoječe hierarhije; hierarhija nato preoblikuje spodbude tako, da se sama obnavlja.

Organizacija ne postane hierarhija zgolj zato, ker se vloge razlikujejo ali trajajo; hierarhija nastane, ko se te vloge strdijo v oblast in obveznost poslušnosti.

Obstoječe razmere omogočajo hierarhijo, kadar nadzor nad hrano, zemljo, varnostjo, zaposlitvijo, pravom, informacijami ali nasiljem eni strani daje vzvod za vplivanje na drugo.

Hierarhija ta vzvod formalizira v priznano oblast, trajen položaj, ukazovanje in obveznost poslušnosti. Izkoriščanje lahko nastane, ko se ta prednost utrdi v ustaljeno zahtevo po poslušnosti drugega človeka.

Ko je hierarhija vzpostavljena, ni več le posledica spodbud, temveč postane mehanizem, ki proizvaja spodbude. Nagrajuje tiste, ki kopičijo oblast in strateško ubogajo. Kaznuje zavrnitev, izbira osebnosti, primerne za ukazovanje, in obnavlja razmere, s katerimi upravičuje svoj obstoj.

Razumevanje struktur spodbud in hierarhije razkrije strukture moči, ki obvladujejo naš svet, in zatiranje, ki ga povzročajo.

Oblast

Oblast je družbeno legitimiran zahtevek, ki posamezniku ali ustanovi daje pravico ukazovati, zahteva poslušnost in ukaze podpira s silo.

Oblast ni isto kot moč. Moč je zmožnost delovati, prepričevati, se upreti, pomagati ali škodovati. Oblast moč spremeni v upravičenje.

Strokovno znanje lahko daje informacije in vodstvo lahko predlaga smer, vendar nič od tega nikomur ne daje pravice vladati. Oblast nastane, ko usmerjanje postane pristojnost in zavrnitev postane neposlušnost.

Oblasti ni treba stalno uporabljati sile, ker je grožnja že vgrajena v ustanovo. Tisti, ki zavrnejo, lahko izgubijo dohodek, zavetje, položaj, dostop ali svobodo, nazadnje pa se soočijo z nasiljem.

Prav zato je oblast lahko videti miroljubna. Ukazovanje postane normalno, poslušnost pričakovana, kaznovanje pa legitimno uveljavljanje reda.

Oblast daje hierarhiji družbeno legitimnost in omogoča nadaljevanje prevlade, ne da bi se njeno nasilje razkrivalo vsak trenutek. ༆

Državna oblast

Državna oblast je posebna institucionalna oblika hierarhije: centralizirana organizacija, ki si lasti oblast nad celotnim prebivalstvom in ozemljem, si lasti monopol nad legitimnim nasiljem, ustvarja zavezujoče zakone, pobira davke in uveljavlja poslušnost s sodišči, policijo, zapori in vojaško silo.

Trditev, da so ljudje preveč nasilni in nevredni zaupanja, da bi živeli brez vladarjev, velja v obe smeri. Vladarji so prav tako nepopolni ljudje, le da nadzorujejo vojske, zapore, nadzorovanje, obdavčenje in pravo. Skoncentrirana moč ne zadržuje najslabšega v človeštvu. Daje mu večji doseg in ga varuje pred odgovornostjo.

Če so ljudje nevarni, rešitev ni v tem, da bi peščici dali moč, oblast in nadzor nad milijoni. Nezaupanje je razlog za decentralizacijo in razpršitev moči, da noben posameznik ali ustanova ne more vsiliti svoje volje velikim delom prebivalstva.

Izbira, kdo izvaja oblast, ni isto kot izbira, ali ji bomo ostali podrejeni.

Omejitve vladarjev jih lahko zadržujejo, vendar njihova moč izhaja iz zmožnosti izpodbijati moč, ne iz vladarjevega upravičenja do poslušnosti. Ustaljena pravica ukazovati prinaša dodatno nevarnost: tisti, katerih moč se izpodbija, lahko kaznujejo zavrnitev in nadzorujejo vire, potrebne za nasprotovanje.

Svoboden svet ne obljublja konca škode, sporov ali človeških napak. Razpršena moč prinaša tveganje razdrobljenosti in neuspehov sodelovanja. Ustanova z oblastjo lahko še vedno usklajuje dejavnosti ali omeji drugo moč; ti dve zmožnosti sta ločeni od oblasti, ki si jo prisvaja.

Oblast teh tveganj ne uravnoteži; posledice človeških napak poveča, ker razširi njihov doseg, jih vsili vsem pod svojo oblastjo in odločitve, ki jih povzročajo, zavaruje pred popravnimi povratnimi informacijami.

Tudi nujna zaščita lahko ljudi naredi odvisne od svojega ponudnika, ta pa lahko odvisnost uporabi za obrambo pravice, da še naprej ukazuje.

Prevladovanja ne rešimo tako, da eno moč razglasimo za končno zgolj zato, ker lahko zadrži drugo. Omejimo ga tako, da nobena moč ne postane končna. Vsaka moč, ki lahko omejuje druge, mora biti tudi sama odprta za odpor; sicer protiutež postane naslednja oblika prevlade. Če to načelo dosledno upoštevamo, je varovalo samo ravnovesje. Ustaljena zahteva po pravici ukazovanja ne ustvari protiuteži; ustvari asimetrijo, ki jo mora ravnovesje nenehno omejevati.

Zavračanje oblasti pomeni ohraniti usklajevanje in omejevanje, ne da bi komur koli priznali ustaljeno zahtevo po oblasti nad tistimi, ki morajo nositi posledice njegovih napak.

Zamisel o svobodnem svetu pogosto zavrnejo kot utopično. Toda sedanji sistem temelji na resnično utopični predpostavki: da je mogoče zmotljive ljudi dovolj omejiti, hkrati pa jim zaupati moč, oblast in nadzor nad celotnim prebivalstvom.

Težava ni le v tem, da na prestolu trenutno sedi napačen človek. Težava je, da prestol sploh obstaja.

Obdavčenje

Prisila je uporaba sile, kazni ali prikrajšanja oziroma grožnja z njimi, da bi nekoga pripravili do ravnanja proti njegovi volji ali mu preprečili svobodno delovanje.

Obdavčenje je prisilni odvzem virov pod grožnjo kazni.

Državna oblast od ljudi zahteva sredstva ne glede na to, ali privolijo v njihovo izročitev. Če to zavrnejo, se razmerje s tem ne konča. Takšna zavrnitev sproži kazni, ki jih uveljavlja državna oblast.

To ločuje obdavčenje od prostovoljne menjave. Prostovoljna menjava zahteva dejansko možnost zavrnitve. Obdavčenje je ne daje.

Obdavčenje tudi loči odločanje od stroškov. Državna oblast lahko porablja sredstva, ne da bi nosilci odločitev sami nosili celotne stroške, saj se ti lahko porazdelijo po prebivalstvu, ki svoje podpore ne more svobodno umakniti.

Vojna ta mehanizem jasno razkrije. Tisti, ki vojno odobrijo, osebno ne financirajo vseh njenih stroškov. Državna oblast odvzema sredstva milijonom ljudi, tudi tistim, ki nasprotujejo sami vojni, in tako majhnemu številu odločevalcev omogoča, da usmerjajo sredstva v nasilje brez privolitve tistih, ki so jih prisiljeni zagotoviti.

Državna oblast teh sredstev ne ustvarja neodvisno od prebivalstva, ki mu vlada. Obdavčenje ji omogoča neprekinjen dostop do sadov dela ljudi, ne da bi potrebovala njihovo stalno privolitev. ༆

Vprašanje je zato globlje od višine davkov. Obdavčenje vzpostavlja načelo, da si lahko ustanova prisvoji del dela drugega človeka brez njegove privolitve.

Ravnovesje moči

Ravnovesje moči je stanje, v katerem je moč dovolj razpršena, da noben posameznik ali ustanova ne more vsiliti svoje volje drugim, ne da bi se soočil s pomembnim odporom, alternativami ali stroški.

Ravnovesje ne pomeni, da imajo vsi enako moč, vire, znanje ali vpliv. Teh razlik ni treba odpraviti. Vprašanje je, ali lahko postanejo dovolj velike, da zavrnitev izgubi pomen in se razlike strdijo v oblast.

Ravnovesje moči obrne to spodbudo. Kadar ljudje ohranijo zmožnost, da se uprejo, umaknejo, na novo organizirajo in svoje potrebe zadovoljijo prek alternativ, je prevlado težje vzpostaviti in dražje ohranjati.

Svoboden svet zato ni odvisen od tega, da bi bili ljudje po naravi dobri ali vredni zaupanja. Odvisen je od ustvarjanja razmer, v katerih nihče nima dovolj skoncentrirane moči, da bi vladal vsem drugim. Spodbuda za izkoriščanje lahko ostane, toda zmožnost izkoriščanja lahko omeji moč drugih, da se uprejo. ༆

To zahteva decentralizacijo in razpršitev moči nazaj k posameznikom in svobodno združenim skupinam. Avtonomija in samozadostnost sta pomembni, ker odvisnost ustvarja vzvod. Če ena ustanova nadzoruje življenjske nujnosti, svoboda, da jo zavrnemo, postane pretežno simbolična.

Enako merilo velja tudi zunaj politike, vključno z zasebnim nadzorom. Ekonomski odnosi lahko postanejo hierarhični, kadar nadzor nad zemljo, stanovanji, zaposlitvijo ali drugimi nujnostmi eni strani daje dovolj velik vzvod, da je zavrnitev draga, odvisnost pa se spremeni v obveznost poslušnosti.

Samozadostnost ne pomeni izolacije. Ljudje lahko ostanejo globoko medsebojno odvisni, hkrati pa imajo različne vire hrane, energije, znanja, komunikacije, podpore in sodelovanja. Več ko je alternativ, tem težje katera koli ustanova postane tako nepogrešljiva, da lahko ukazuje vsem drugim.

Ravnovesje moči zato deluje v dve smeri hkrati. Razgrajuje obstoječo hierarhijo, ker zmanjšuje odvisnosti in koncentracijo moči, ki jo podpirajo, ter preprečuje vrnitev hierarhije, ker ohranja razpršeno moč, razpoložljive alternative in možnost zavrnitve.

Nobenega zagotovila ni, da nikoli ne bodo nastale nove koncentracije moči. Takšno jamstvo bi zahtevalo novo oblast z dovolj moči, da ga uveljavi. Cilj je namesto tega preprečiti, da bi koncentracija moči postala trajna in neizogibna.

Moč se lahko premika, zbira in razpršuje. Pomembno je, da jo je mogoče izpodbijati.

Nepogrešljiva storitev ne potrebuje nenadomestljivega vladarja. Tudi kadar same storitve ni mogoče podvojiti, lahko nadzor ostane zamenljiv, če so oprema, znanje, zaloge in podpora, potrebni za njeno delovanje, dostopni neodvisno od enega samega ponudnika. Tako se lahko nadzor zamenja, ne da bi se prekinilo zagotavljanje tistega, kar ljudje potrebujejo.

Zanesljiva zaščita zahteva obrambno zmožnost, ki se lahko ohranja, ne pa trajne pravice ukazovati. Ta zmožnost lahko ostane razpršena med neodvisnimi združenji, tako da noben zaščitnik ne nadzoruje podpore, potrebne za odpor proti njemu.

Ustaljena pravica ukazovati spremeni odnos: že sama zavrnitev lahko postane razlog za kazen in zaščitniku omogoči, da svoje zahteve uveljavlja proti odporu. Zaščito je težje izpodbijati, kadar zaščitnik nadzoruje tudi sredstva, potrebna za izpodbijanje.

Zdravo ravnovesje moči je odvisno od centrifugalnih pritiskov proti koncentraciji in jih hkrati krepi. Kjer ostajajo izvedljive alternative, tekmovanje, odpor in nova združenja, pritiskajo proti nadaljnjemu kopičenju moči.

Dolgotrajno ravnovesje moči krepijo izobraževanje, ki širi znanje in sposobnosti, priložnosti, ki ohranjajo odprte alternative, ter odvračanje, ki zvišuje ceno prevlade. Ko nastane spor, arbitraža, rehabilitacija, povrnitev škode in razdružitev ponujajo načine za obravnavo škode in nesoglasij, ne da bi spor postal razlog za trajno oblast.

Namen ni le omejiti prevlado, temveč sprostiti človeške zmožnosti in neuklonljivo sposobnost ljudi, da se uprejo temu, da bi jih zvedli na poslušnost.

Svoboden svet ostane mogoč le tam, kjer ravnovesje moči varuje avtonomijo in preprečuje, da bi posameznik ali ustanova na sistemski ravni vsiljevala svojo voljo drugim.

Spontani red

Spontani red je pomembna sila usklajevanja, pri kateri decentralizirana pogajanja, izmenjave in podjetnost skupaj ustvarjajo obsežno koordinacijo brez kakršnega koli namernega načrta ali izrecnega skupnega osnutka družbenega ali gospodarskega razvoja, oziroma v obsegu, ki presega zmožnost takega načrta.

Velik del reda okoli nas že nastaja tako. Nihče ni zasnoval jezika kot celovitega sistema. Nastal je, ko so nešteti ljudje skozi generacije komunicirali, prilagajali besede, ustvarjali dogovore in se odzivali drug na drugega. Internet se je razvijal skozi namerne projekte in skupne protokole, vendar noben posamezen načrtovalec ni zasnoval celotnega sistema, v katerega se je razvil.

V središču spontanega reda je ravnovesje. To ne pomeni fiksnega ali negibnega stanja. Je nenehno spreminjajoče se ravnovesje, ki nastaja, ko različni pritiski delujejo drug na drugega in se sistem prilagaja.

Ti pritiski oblikujejo naravne, družbene in družbenogospodarske sisteme. Spremembe na enem delu povzročijo posledice drugje, te pa sprožijo nadaljnje odzive po vsem sistemu. Pomanjkanje, obilje, spodbude, sodelovanje, spori, povpraševanje in razpoložljive alternative potiskajo vedenje v različne smeri. Struktura spodbud usmerja to prilagajanje tako, da določa, katero vedenje je nagrajeno, odvračano ali drago. Red nastane iz medsebojnega delovanja teh sil, ne iz nadzora ene sile nad celoto.

Ta proces deluje prek povratnih informacij. Ljudje delujejo, občutijo posledice, opazujejo druge in se prilagajajo. Vsak odziv ustvari nove informacije, ki vplivajo na naslednje dogodke. S ponavljajočim se prilagajanjem se lokalne interakcije lahko združijo v skladne vzorce, ki jih nihče ni zasnoval in jih nihče povsem ne razume.

Nekaterih napak ni varno prepustiti poskusom in popravkom, ker lahko njihove posledice postanejo nepopravljive, preden se povratne informacije lahko odzovejo. Takšna tveganja zahtevajo pripravo in usklajevanje pred napako, ne zgolj prilagajanja po njej.

Kadar je škodo mogoče prikriti ali prevaliti na druge, lahko povratne informacije nagradijo izkoriščanje namesto sodelovanja. Spontani red sam po sebi ne prinaša zaželenih rezultatov; struktura spodbud oblikuje, kaj nastane.

Centralizirani nadzor posega v ta proces, kadar poskuša razpršene povratne informacije zamenjati s predpisanim izidom. Znanje je razpršeno med ljudmi, ki dejansko živijo v spreminjajočih se razmerah; velik del je lokalen, praktičen in začasen. Z rastjo obsega in zapletenosti mora osrednja hierarhija obdelovati več informacij na večjih razdaljah, zato se majhno število odločevalcev vse težje odziva na celoten sistem tako učinkovito kot ljudje, ki delujejo neposredno v njem.

Spontani red omogoča obvladovanje zapletenosti prek številnih povezanih točk znanja in prilagajanja. Usklajevanje nastaja iz zbranih odzivov samega sistema. Ker prilagajanje ni v celoti odvisno od centralizirane koordinacije, je mogoče motnje absorbirati lokalno, razvijajo se lahko alternative, širša struktura pa se lahko še naprej preureja ob odpovedih.

Rezultat je nastajajoči red: obsežno usklajevanje, ki nastane iz stalnega medsebojnega delovanja manjših delov. Red ni nekaj, kar sistemu položimo od zgoraj. Sistem ga sam ustvarja, ko se njegovi deli odzivajo drug na drugega in se pomikajo proti spreminjajočemu se ravnovesju.

Reda ni mogoče preprosto predpisati z zakonom. Red je nastajajoči izid tega, da se ljudje odločijo sodelovati. Če spodbude ljudi vodijo v spore, jih zakon sam ne more pripraviti k sodelovanju. Graditi svoboden svet pomeni ustvarjati spodbude, ki omogočajo sodelovanje in red.

Mreže

Mreža je struktura povezanih posameznikov ali skupin, ki lahko neposredno komunicirajo, se usklajujejo in delujejo, ne da bi morala vsaka interakcija potekati prek osrednje oblasti.

Hierarhije informacije in odločanje kopičijo v omejenem številu središč. Mreže jih razpršijo. Usklajevanje se lahko razvije od spodaj, ko se ljudje neposredno odzivajo na spreminjajoče se razmere, izmenjujejo informacije in organizirajo okoli praktičnih potreb.

Eden od mehanizmov v ozadju tega je stigmergija: dejanja puščajo znamenja, ki usmerjajo nadaljnja dejanja. ༆ Ljudje se odzivajo na to, kar so drugi že storili, in tako se lahko zapletena koordinacija razvije in širi brez osrednjega načrtovalca, ki bi vodil vsak korak.

Korenika je iz tega razloga izjemno močna struktura. Za razliko od drevesa, organiziranega okoli osrednjega debla, se korenika širi vodoravno prek številnih povezanih korenin in poganjkov. Veja se, znova povezuje, razmnožuje in raste naprej, tudi ko so njeni deli poškodovani. Nobena posamezna točka ne nadzoruje ali zajema celote.

Mreža ni decentralizirana zgolj zato, ker nima formalne hierarhije; če eno vozlišče postane nepogrešljivo, lahko odvisnost znova ustvari vzvod, ki ga potrebuje hierarhija. Takšna odvisnost lahko nastane tudi, kadar se številna vozlišča opirajo na iste dobavitelje, vire, informacije ali posrednike, ki nadzorujejo dostop, ali ko je zaradi same koordinacije iz obstoječe mreže težko izstopiti.

Obseg lahko torej znova ustvari odvisnost brez formalne hierarhije; ključno je, ali je kritične funkcije še mogoče izpodbijati, prenesti, preusmeriti ali nadomestiti.

Zato se resnična sprememba začne pri ljudeh na terenu. Sprememba, vsiljena od zgoraj, ostane odvisna od centralizirane oblasti, ki jo je vsilila. Sprememba, ki raste od spodaj, se lahko širi skozi nešteto neodvisnih točk, se krepi z njihovimi povezavami ter jo je vse težje prisvojiti, zatreti ali obrniti nazaj.

Razpršene mreže postanejo odporne zaradi rezervnih možnosti, alternativnih poti in zmožnosti preureditve ob odpovedi. Hierarhija poleg nadzora koncentrira tudi odpovedi. Mreže se lahko preuredijo po drugih povezavah, vzporedno preizkušajo različne pristope in obidejo motnje.

Spontani red se širi skozi mreže: usklajevanje raste iz mnogih medsebojno delujočih delov, odsotnost nepogrešljive točke nadzora pa celoto dela bolj prilagodljivo, odporno in težje prisvojljivo.

Svobodno združevanje

Svobodno združevanje izključuje vsiljeno članstvo, obvezno udeležbo in vsako oblast, ki preprečuje miren izstop. Nobena skupina ne more zahtevati nadaljnje udeležbe posameznika brez njegove sprotne privolitve. Ljudje lahko svobodno odidejo, spremenijo smer, se na novo povežejo in ustvarjajo alternative, ko se spreminjajo njihove potrebe in interesi.

Svobodno združevanje se začne pri posamezniku. Ko vstopimo v odnos, organizacijo ali skupnost, ji s tem ne prepustimo avtonomije. Privolitev mora trajati, dokler traja udeležba; včerajšnji dogovor jutri ne more postati trajna zahteva nad človekom.

Izstop ni smiseln, če odhod pomeni izgubo dostopa do življenjskih nujnosti; svobodno združevanje je odvisno od dovolj močnih alternativ, da je zavrnitev praktična in ne zgolj formalna.

Te alternative morajo biti tudi dosegljive, ko jih potrebujemo: kraj za bivanje, pot do njega in skrb, ki se med spremembo nadaljuje. Skupne zaloge in dogovori za sprejem ljudi lahko to omogočijo še pred krizo. Nihče ne bi smel sam znova zgraditi vsega, kar potrebuje za življenje, da bi lahko zavrnil ponudnika.

Ljudje se naravno združujejo okoli skupnih interesov, potreb, odnosov in ciljev. Te naklonjenosti ustvarjajo skupine, ki temeljijo na resnični povezanosti in ne na vsiljenem članstvu. Človek lahko hkrati pripada različnim združenjem, od katerih vsako odraža drug del njegovega življenja, ne da bi si katero koli lastilo celotnega posameznika.

Soglasje ni nujno splošno. Ljudje se lahko pogajajo, sklepajo kompromise in mirno rešujejo spore od primera do primera. Ko se njihovi cilji preveč razidejo, se lahko razidejo tudi sami. Eno združenje se lahko razdeli na več skupin, ohrani odnose, ki še delujejo, opusti tiste, ki ne, in se poveže v povsem nove oblike.

Tako nastane ogromna raznolikost mogočih ureditev. Skupine se lahko oblikujejo, delijo, prekrivajo, znova povezujejo in spreminjajo smer glede na okoliščine. Namesto da bi nezdružljive ljudi sililo v eno odločitev, svobodno združevanje omogoča, da obstajajo različni odgovori hkrati. ༆ Mnogoterost raste iz neomejene raznolikosti ljudi in njihove zmožnosti oblikovati različne načine združevanja. Pluralizem postane strukturna posledica svobode, ne darilo od zgoraj.

To spremeni tudi pomen skupnosti. Skupno ozemlje še ne naredi iz več sto tisoč ali milijonov neznancev ene smiselne družbene celote. Skupnost raste iz odnosov, poznanstva, skupnega namena, bližine in vzajemne skrbi. Močna lokalna združenja lahko ostanejo tesno povezana s širšimi mrežami, ne da bi se zlila v eno oblast.

Obseg zato sam po sebi ne zahteva hierarhije. Majhna združenja se lahko povezujejo v vodoravne, prekrivajoče se mreže, sodelujejo tam, kjer se njihovi interesi srečajo, drugje pa ostajajo neodvisna. Informacije, viri, znanje in usklajevanje lahko potujejo po teh povezavah brez osrednje strukture ukazovanja.

Vsaki nalogi ni treba ostati organizirana v današnjem obsegu. Večje lokalne zmogljivosti lahko zmanjšajo odvisnost ljudi od usklajevanja na velikih razdaljah. Kjer je širše usklajevanje še potrebno, lahko mreže razširijo sodelovanje med regijami, ne da bi ga spremenile v ustaljeno oblast nad sodelujočimi.

Tudi ko imajo vsi člani besedo, usklajevalno telo si prisvaja oblast, če si pripiše splošno pravico odločati, katere dejavnosti mu morajo neodvisni ljudje in združenja podrediti.

Takšne mreže ostajajo odprte, ker lahko ljudje predlagajo, preizkušajo, posnemajo uspešne pristope, jih spreminjajo ali ustvarjajo druge možnosti, ne da bi čakali na dovoljenje od zgoraj. Uspešne oblike se širijo s prostovoljnim prevzemanjem. Neuspešne oblike lahko izginejo, ne da bi bil njihov neuspeh vsiljen vsem drugim.

Svoboda izstopa pomaga preprečevati, da bi se ti odnosi strdili v vladanje. Izstop lahko pomeni popoln odhod, manjšo udeležbo, zamenjavo partnerjev, oblikovanje vzporednega združenja ali preprosto zavrnitev ureditve, ki ne deluje več. Kjer odhod pomeni odreči se nečemu, česar ni mogoče zlahka nadomestiti, ali kjer ista izključitev človeka spremlja po različnih združenjih, je svoboda odvisna tudi od zmožnosti izpodbijati ali spreminjati te razmere, ne le jih zapustiti. Kjer je miren razhod onemogočen in udeležba postane obvezna, združevanje ni več svobodno.

Ljudje lahko zapustijo združenje, ne da bi se izognili odgovornosti za povzročeno škodo ali za obveznosti, ki so jih svobodno sprejeli in so se drugi nanje razumno zanašali. Odgovornost za obveznost še ne upravičuje samodejno prisile, da jo človek izpolni. Arbitraža, povrnitev škode, razdružitev in drugi odzivi lahko obravnavajo prelomljene zaveze, vendar ostanejo vezani na konkreten spor. Odgovornost ostaja vezana na konkretno škodo ali zavezo; ne more postati lastništvo človeka ali splošna obveznost poslušnosti.

Zavrnitev sodelovanja sama po sebi še ni prisila. Prisila nastane, ko nekdo uporablja nadzor nad nujnimi dobrinami za dosego poslušnosti ali preprečuje dostop do drugih, ki so pripravljeni sodelovati.

Nekaterim škodam ni mogoče ubežati zgolj z razhodom, zlasti kadar so njihovi učinki razpršeni ali prevaljeni na ljudi, ki se jim ne morejo preprosto izogniti; s tem oslabijo povratne informacije, ki bi sicer omejevale škodljivo vedenje. Decentralizacija ne pomeni, da mora vsak odziv ostati lokalen. Kadar škoda prizadene ljudi iz različnih združenj ali regij, se lahko prizadeti usklajujejo prek teh meja, dogovorijo o skupnih merilih ali spremljajo učinke.

Kjer razhod ne more preprečiti škode ali ustaviti njenega nadaljevanja, se lahko prizadeti branijo, iščejo posredovanje ali delujejo skupaj z drugimi, da bi jo ustavili. Ustavitev skupne nevarnosti lahko zahteva začasne omejitve ravnanja, ki ogroža druge, tudi kadar se prizadeti ne strinjajo in odgovornost posameznika ni jasna. Omejitve in porazdelitev njihovih stroškov zahtevajo posebno utemeljitev.

Trditev o škodi ne razreši spora; zaščita mora ostati vezana na ustavitev konkretne škode, ne sme postati razlog za širši ali časovno neomejen nadzor. Tisti, ki posredujejo, niso imuni na izpodbijanje; možnost izpodbijati razloge, sredstva ali nadaljevanje posega ne sme biti odvisna zgolj od njegovih izvajalcev. Neodvisno izpodbijanje mora vključevati dejansko moč spremeniti neupravičene omejitve ali ustaviti poseg, ko njegova utemeljitev odpove.

Nekatere težave bodo ostale nerešene, namesto da bi zaradi njih ustvarili trajno oblast, katere zagotovilo rešitve je odvisno od moči, da prisili vse vpletene.

Svobodno združevanje ne predpisuje ene dokončne ureditve družbe. Njegova moč je prav v tem, da pušča to vprašanje odprto. Radikalno svobodnim in avtonomnim ljudem omogoča, da nenehno oblikujejo svoje odnose ter ustvarjajo družbeni red neštetih prekrivajočih se združenj namesto ene same strukture z oblastjo, da jih vse zajame.

Medsebojna pomoč

Medsebojna pomoč je sodelovanje na podlagi vzajemnosti: ljudje si pomagajo, ker si naši interesi niso nujno nasprotni. Imamo različne potrebe, sposobnosti, znanje, vire in priložnosti. Če si jih delita, sta lahko oba na boljšem kot prej.

Svoboden svet se odmika od odnosov z ničelno vsoto. Bogastvo nastaja z ustvarjanjem nove vrednosti. Sodelovanje lahko obema prinese več, kot bi ustvarila sama, vendar odnos ni resnično koristen za oba, če njegove koristi temeljijo na prenosu stroškov na druge. Takšni odnosi postajajo lažji, ko odpravljamo ovire za vstop in umetno pomanjkanje ter ljudem odpiramo več poti, da poskrbijo zase in drug za drugega.

Vzajemnost se krepi s ponavljajočimi se odnosi. Močne soseske in skupnosti rastejo iz prijateljstva: ljudje se poznajo, jim ni vseeno, kaj se dogaja z drugimi, ter si delijo hrano, orodja, spretnosti, znanje, zavetje, čas in podporo. Ko ljudje tistim okoli sebe niso več neznanci, človek, ki zdrsne v revščino ali brezdomstvo, ni več neviden problem, prepuščen oddaljeni ustanovi. Njegove potrebe vidijo ljudje, ki ga poznajo in jim je mar zanj.

Ti odnosi se lahko povežejo v širše mreže medsebojne pomoči, ki podporo širijo onkraj ljudi, ki se že poznajo, in povečajo to, kar lahko posameznik ali soseska zagotovi sama. Nekdo ima hrano, drugi prosto sobo, tretji zna nekaj popraviti, četrti zna učiti, gojiti, graditi, prevažati ali skrbeti za druge. Več ko se ti odnosi prekrivajo, več poti imajo ljudje do podpore in manj morajo biti pri svojih potrebah odvisni od ene same ustanove.

Vzajemnost ne zahteva povračila od vsakega, ki je deležen skrbi. Za človeka, ki ne more sam oditi ali si urediti podpore, je svoboda odvisna od tega, da skrbi ne nadzoruje ena sama oseba ali odnos.

Skrbniki, katerih vloge se prekrivajo, in neodvisni odnosi olajšajo izpodbijanje zlorab ter nadaljevanje skrbi ob spremembi. Kadar človek ne more dati informirane privolitve, naj skrb, kjer je mogoče, sledi njegovim izraženim željam in ostane omejena na njegove potrebe. Odvisnost nikomur ne daje lastništva nad njim.

Zanesljiva medsebojna pomoč zahteva tudi vzdrževanje. Ljudje imajo razloge, da ohranjajo storitve, ki jih uporabljajo, za katere jim je mar ali jih bodo morda nekoč potrebovali. Nadaljnje zagotavljanje je odvisno od rednih prispevkov v obliki dela in virov, skupnih zalog ter razbremenitve izčrpanih skrbnikov ali vzdrževalcev.

Skrb ne bo vedno vseh enako bremenila hkrati, vendar lahko širše mreže ta neenakomerna bremena porazdelijo po več ljudeh, virih in odnosih, namesto da ostanejo na ramenih enega človeka. Ob pomanjkanju lahko pregled nad potrebami in razpoložljivimi zalogami ljudem pomaga pri pogajanju o prednostnih nalogah in iskanju pomoči zunaj lokalne mreže. Potreba ne more ustvariti manjkajočih virov, a tudi pomanjkanje ne more ustvariti pravice do poslušnosti.

Medsebojna pomoč ni samopožrtvovanje. Uspevamo, ko lahko uspevajo ljudje okoli nas. Varnejši, bolj zdravi, svobodnejši in sposobnejši ljudje naredijo tudi naša življenja varnejša, bogatejša in svobodnejša. Blaginja posameznika in skupna blaginja se medsebojno krepita, namesto da bi bili na nasprotnih straneh enačbe.

Prevlada in maščevanje obnavljata razmere spora, ne miru. Medsebojna pomoč se na trpljenje odzove s skrbjo, ljubeznijo in upanjem ter gradi materialne razmere, zaradi katerih se trpljenje redkeje ponovi.

Mirni svet, v katerem želimo živeti, ustvarjamo s prvim korakom njegove gradnje: tako da si pomagamo že zdaj, krepimo odnose okoli sebe in jih naredimo dovolj močne, da se nikomur ni treba s svetom soočiti samemu.

Prijateljstvo

Močna skupnost se začne s prijateljstvom, ne z abstrakcijo skupnosti. Prijateljstvo je osebno, namerno, prostovoljno in ga neposredno oblikujejo ljudje v njem. Nobena širša celota nima zahtevka do tega odnosa zgolj zato, ker dva človeka pripadata istemu kraju, skupini ali cilju.

Prijatelji ne potrebujejo zunanje oblasti, ki bi jim predpisovala odnos ali jih silila v soglasje. Sami odločajo, kako se bodo povezovali, kje so njihove meje in kdaj naj se odnos spremeni ali konča. Svoboda združevanja brez svobode razdruževanja pomeni malo.

Prijateljstvo ima tudi naravno mejo. Ne more se razširiti v en sam odnos, ki zajame vse, in prav to je del njegove moči. Prijateljstva lahko ostanejo majhna, hkrati pa se prekrivajo in povezujejo navzven, tako da se sodelovanje širi, ne da bi vse povezalo v eno družbeno telo. Širše mreže omogočajo sodelovanje med ljudmi, ki niso prijatelji, ne da bi mreže postale eno družbeno telo.

Cilj je sklepati prijateljstva, ne graditi skupnosti. ༆ Naj močnejše skupnosti zrastejo iz odnosov, ki jih ljudje zares izberejo.

Nenasilje

Nenasilje je primernejša strategija za gradnjo svobodnega sveta. Metode gradnje novega sveta oblikujejo navade, spodbude, organizacije in porazdelitev moči, ki iz njih nastanejo. Politično nasilje spremeni strukturo spodbud znotraj samega odpora: nagrajuje tajnost, ukazovanje, prisilo in organizacije, zmožne kopičiti silo.

Politično nasilje lahko okrepi strukture, proti katerim je usmerjeno. Ko ljudje vidijo nasilje, jih postane strah. Strah jih potisne proti ustanovam, ki obljubljajo zaščito: policiji, vojski in državni oblasti. Nasilje lahko zato okrepi represivna sredstva prav tiste hierarhije, ki se ji skuša zoperstaviti, oblasti da dodatno utemeljitev za policijski nadzor, nadzorovanje, zatiranje in uporabo sile ter širše prebivalstvo obrne proti tistim, ki se tej hierarhiji zoperstavljajo.

Državna oblast ima že zdaj ogromno prednost pri organiziranem nasilju. Nadzoruje policijo, vojsko, zapore, obveščevalne sisteme, orožje in logistične mreže, zgrajene za uveljavljanje njene oblasti. Nasilje ji omogoča, da določa pogoje soočenja in izkoristi svojo največjo prednost.

Nenasilje hierarhijo napade z druge strani. Neposredno delovanje, državljanska nepokorščina, stavke, zavračanje, medsebojna pomoč, samozadostnost, gradnja skupnosti, ustvarjalne alternative in umik sodelovanja napadajo odvisnosti, ki centraliziranim ustanovam omogočajo delovanje. Državna oblast ne deluje le s silo; odvisna je od stalnega sodelovanja.

Tudi upanje je politična moč. Cilj ni ljudi s strahom pognati v boj, temveč jih navdihniti z možnostjo mirnega in svobodnega sveta, v katerem lahko dobro živijo, sledijo sanjam, razvijajo svoje sposobnosti in pomagajo drug drugemu. ༆

Upanje postane resnično skozi izkušnje. Prijateljstvo, medsebojna pomoč, avtonomija, samozadostnost, vrtovi, sodelovanje, neposredno delovanje in delujoče alternative ljudem že zdaj dajejo drobce drugačnega življenja. Predhodna gradnja novega razprši zmogljivosti, preden centralizirana oblast izgine. Ko ljudje postajajo vse sposobnejši zadovoljevati svoje potrebe s svobodnim združevanjem, medsebojno pomočjo, neodvisnim znanjem in alternativami, se odvisnost od centraliziranih ustanov začne zmanjševati.

Nasilna revolucija lahko gre v nasprotno smer. Uničenje obstoječe oblasti ne uniči nujno strukture skoncentrirane moči. Oborožene organizacije kopičijo orožje, tajnost, ukazovanje, obveščevalne podatke, logistiko in operativne zmogljivosti. Če se obstoječa oblast zruši, preden se moč in zmogljivosti razpršijo, je organizacija, najbolj sposobna nasilja, tudi v najboljšem položaju, da zapolni nastalo praznino moči. Vladar se zamenja, struktura pa ostane pripravljena, da si jo nekdo prisvoji.

Nenasilje ne pomeni pacifizma ali zavračanja samoobrambe. Obrambna sila je lahko nujna, kadar neposredne škode ni mogoče ustaviti drugače. Namen je ustaviti prevlado, ne pa napraviti sile za organizacijsko načelo osvoboditve. Nasilje ostaja skrajni ukrep.

Zmožnost samoobrambe se lahko ohrani, njena uporaba pa ostane obrambna in začasna. Ravnovesje moči ohranja obrambne zmogljivosti razpršene in izpodbojne, svobodno združevanje pa preprečuje, da bi začasna sila postala trajna struktura oblasti.

Dolgotrajne grožnje zahtevajo pripravo, zanesljive zaloge, skupne informacije in usklajevanje med združenji. Ljudje lahko določene obrambne naloge zaupajo izkušenim ljudem, vendar morajo njihove vloge ostati omejene na nalogo in odprte za izpodbijanje. Nevarnost je še posebej velika pri obrambi, ker lahko obrambna zmogljivost sama postane novo središče moči. Razlika ostaja resnična le, dokler orožje, zaloge in zunanja podpora niso pod izključnim nadzorom katere koli posamezne skupine.

Razpršena obramba prinaša še eno nevarnost: priprave enega združenja lahko prestrašijo drugo, njegov odziv pa se prvemu zazdi kot potrditev njegovih strahov. Kjer je mogoče, lahko neposreden stik, neodvisno preverjanje zaskrbljujočih trditev in vzajemne omejitve mobilizacije obema stranema omogočijo umik brez izgube sposobnosti obrambe.

Nujno usklajevanje mora ostati omejeno na nalogo in odprto za izpodbijanje. Tudi razpršena obramba je lahko poražena; centralizirano poveljstvo prav tako ne zagotavlja preživetja.

Svoboda ne bi smela priti šele po boju. Prepoznavna mora biti v načinu, kako ljudje ta boj živijo.

Pravilo 3,5 odstotka

Sistemska sprememba ne zahteva, da se vse prebivalstvo dvigne hkrati.

Raziskava Erice Chenoweth in Marie Stephan je pokazala, da so velike nenasilne kampanje za spremembo režima, neodvisnost ali konec okupacije med letoma 1900 in 2006 uspele več kot dvakrat pogosteje kot nasilne kampanje.

Iz te raziskave je pozneje nastalo pravilo 3,5 odstotka: v prvotnem naboru podatkov ni spodletela nobena nenasilna kampanja, ki je na vrhuncu dejavno mobilizirala vsaj 3,5 odstotka prebivalstva.

Državna oblast ne deluje zgolj s policijsko in vojaško silo. Odvisna je od ljudi po vsej družbi, ki še naprej delajo, ubogajo, uveljavljajo ukaze, premikajo vire, vzdržujejo infrastrukturo in sprejemajo njeno oblast. Državna oblast je odvisna od sodelovanja veliko več ljudi, kot je tistih, ki dejansko vladajo.

Dejavni udeleženci so le del tega pritiska. Ko se udeležba in zavračanje širita, sodelovanje postaja manj zanesljivo. Delavci nehajo sodelovati. Ukazi ostanejo neizvršeni. Podporniki prestopijo na drugo stran. Ljudje znotraj ustanov nehajo izvajati navodila. Ustanove začnejo odpovedovati. Ravnovesje moči se spremeni, ker struktura izgubi človeško sodelovanje, ki ga potrebuje za svoj obstoj.

Nenasilna gibanja lahko vključijo veliko širši krog ljudi, ker odpor ne zahteva, da vsak postane vojak. Ljudje lahko stavkajo, bojkotirajo, zavračajo, umaknejo podporo, prispevajo vire, dajejo zavetje drugim ali preprosto nehajo sodelovati.

Poznejše raziskave so pokazale, da so nenasilne kampanje po letu 2010 postale manj uspešne. Chenoweth opozarja tako na prilagajanje državnih protiukrepov kot na to, da se gibanja vse bolj opirajo na hitro mobilizacijo brez organizacije, strategije in vztrajnosti, potrebnih za trajen pritisk. Mobilizacija lahko odpre okno, vendar se brez trajne organizacije in praktičnih zmogljivosti lahko zapre, preden nastanejo razmere za trajno spremembo.

Pravilo 3,5 odstotka ni zakon ali zagotovljeni prag. Večina uspešnih nenasilnih gibanj ni nikoli dosegla 3,5 odstotka, poznejše raziskave pa so našle navidezno izjemo. Gre za zgodovinski vzorec, ne za formulo uspeha.

Sporočilo pravila 3,5 odstotka ni, da lahko natanko 3,5 odstotka prebivalstva prisili katero koli oblast k predaji.

Pomeni, da preobrazba ne zahteva soglasnega prebujenja.

Neposredno delovanje

Neposredno delovanje pomeni, da se težave lotimo sami, namesto da oblast prosimo, naj jo reši namesto nas. Če si prizadevamo za reformo prek oblasti, spremembo prenesemo navzgor. Neposredno delovanje ohranja pobudo pri prizadetih ljudeh.

To, kar vidimo, ni zgolj korupcija. Sistem sledi spodbudam in koncentraciji moči, ki sta vanj vgrajeni. Zamenjava predstavnikov lahko spremeni odločitve, vendar pusti mehanizem oblasti nedotaknjen. Predstavniška politika pokoplje vzrok in posledico pod plastmi birokracije: ljudje delujejo, nato pa čakajo, da ustanove odločijo, kaj se bo zgodilo. Neposredno delovanje ustvarja spremembo tukaj in zdaj. Ljudje vidijo rezultat, ga preizkusijo in gradijo naprej.

Neposredno delovanje ne zahteva dovoljenja. Ljudje ne potrebujejo odobritve od zgoraj, da bi sodelovali, reševali težave, umaknili podporo ali ustvarili alternative. Sprememba se lahko začne povsod, kjer so ljudje že sposobni delovati, nato pa se od spodaj širi, ko drugi prevzemajo tisto, kar deluje.

Ljudje na terenu imajo moč, ker hierarhija ne more delovati sama od sebe. Stavka to odvisnost takoj razkrije. Splošna stavka lahko naenkrat ustavi velike dele sistema. Spontana stavka pokaže, da lahko delavci kolektivno moč uporabijo, ne da bi čakali na odobritev ustanov, ki jih zastopajo.

Neposredno delovanje to odvisnost spremeni v vzvod. Razlika je med nasprotovanjem strukturi in odvzemom nečesa, kar potrebuje za delovanje. Zavrnitev in umik spremenita sam odnos.

Neposredno delovanje gradi alternative, zaradi katerih je hierarhija manj potrebna. Medsebojna pomoč, samozadostnost, neodvisna menjava, zadruge in vzporedne ustanove ljudem omogočajo, da svoje potrebe zadovoljijo bolj neposredno.

Ti dve strani se krepita. Ustavite mehanizem in hkrati gradite alternative. Odpor zmanjšuje zmogljivost hierarhije. Gradnja zmanjšuje odvisnost od nje.

Ljudje lahko umaknejo poslušnost in hkrati z neposrednim sodelovanjem s tistimi, ki so od dela odvisni, ohranijo nujne naloge. Začasna motnja lahko ustvari vzvod, vendar ostaja vprašanje, kdo plača njeno ceno. Kadar ta vzvod temelji na prikrajšanju ljudi, ki imajo malo vpliva na izzivano strukturo, odpor prevali stroške svojega pritiska nanje. Dolgotrajen umik iz nepogrešljivih nalog zahteva nadomestne poti ali nadaljnji dostop. Odpor, ki izstrada lastne alternative, krepi povpraševanje po obnovljenem ukazovanju.

Tudi gradnja ustvarja lastne pritiske. Ko so ljudje od nečesa zgrajenega odvisni, imajo vzdrževalci ob motnji več izgubiti in utegnejo postati previdnejši pri soočenju. Odpor lahko po drugi strani ogrozi alternative, ki jih ljudje skušajo ohraniti. Napetost se zmanjša, če alternative zaradi rezervnih možnosti in alternativnih poti lahko prenesejo motnjo, odpor pa odvzame hierarhiji, kar potrebuje, ne da bi uničil zmogljivosti, na katere se ljudje opirajo.

Neposredno delovanje postane predhodna gradnja novega, ker ljudje svoboden svet gradijo skozi odnose in ustanove, ki jih ustvarjajo zdaj, namesto da bi svobodo odložili do neke prihodnje zmage.

Nobenemu posameznemu dejanju ni treba preobraziti celotnega sistema. ༆ Vsako uspešno dejanje lahko nekaj reši že zdaj, poveča avtonomijo in omogoči nadaljnje delovanje. Ko se te zmožnosti povezujejo in krepijo od spodaj, spreminjajo ravnovesje moči.

Vrt

Svobodnemu svetu ni treba začeti povsod naenkrat. Začne se, kjer koli ljudje znova pridobijo zmožnost, da poskrbijo zase in drug za drugega. Gojite hrano. Naučite se uporabnih spretnosti. Delite si orodje. Sodelujte z ljudmi, ki jim zaupate. Podprite lokalne proizvajalce in zadruge. Začnite z nečim uporabnim, kar lahko traja in se širi.

Vrt je hkrati nekaj dobesednega in strukturnega. Zemljo, znanje, delo in sodelovanje spremeni v nekaj, kar ljudje neposredno uporabljajo. Skupna delavnica ponuja prostor za izdelavo in popravljanje potrebnih stvari. Kmečke tržnice povezujejo pridelovalce in kupce v neposredni menjavi. Vsaka od teh oblik skrajša pot med potrebo in ljudmi, ki jo lahko zadovoljijo.

Ne gre za en določen gospodarski model.

Samozadostnost raste s sodelovanjem, ne z izolacijo. Nihče ne more narediti vsega in tudi ni treba, da bi. Ljudje razvijajo različne spretnosti, si delijo delo, izmenjujejo izdelke in pomagajo tam, kjer so njihove sposobnosti največje. Ko se vrtovi povežejo s kuhinjami, delavnicami, zadrugami, lokalnimi proizvajalci in sosedskimi storitvami, osamljeni projekti začnejo tvoriti širšo mrežo praktične neodvisnosti. Več ko imajo ljudje lastnega znanja, orodja in proizvodnih zmogljivosti, več izbire imajo glede odnosov, od katerih je odvisno njihovo življenje.

Gradite lokalno. Spoznajte sosede. Prijateljstva sklepajte ob skupnem koristnem delu. Ljudje vidijo, kaj manjka, kaj vztrajno odpoveduje in kaj drugi dejansko potrebujejo. Težave je lažje reševati, ko lahko prizadeti neposredno govorijo s tistimi, ki jim lahko pomagajo.

Ti odnosi se lahko širijo navzven, ne da bi rasli navzgor. Različne skupine se lahko specializirajo in ostanejo avtonomne ter se neposredno povežejo tam, kjer jim sodelovanje koristi. Nobeni posamezni organizaciji ni treba zagotavljati vsega ali nadzorovati celote. Gosta mreža prekrivajočih se združenj je močnejša zaradi razlik: mnogo spretnosti, mnogo odnosov, mnogo virov, mnogo poti za obhod odpovedi.

Pomembno ni, ali se nekaj imenuje alternativa. Tudi alternative imajo svoje strukture spodbud, zato velja isto vprašanje: kaj spodbujajo v praksi? Zadruga, ki obnovi ukazovanje, ni veliko spremenila. Merilo je praktično: ali lahko ljudje spremenijo način dela, zavrnejo njegove pogoje ali odidejo, ne da bi izgubili edino pot do osnovnih potreb?

Vrt, odvisen od enega vira vode, ali delavnica, odvisna od znanja enega človeka, sta ranljiva prav zaradi te odvisnosti. Spretnosti, ki jih je mogoče učiti, ponovljive metode, skupno orodje in zaloge iz več virov omogočajo nadaljevanje koristnega dela, ne da bi kdo postal nepogrešljiv.

Popolna ločitev od obstoječega sveta ni potrebna. Začnite s tem, kar lahko približate neposrednim odnosom: enim virom hrane, eno spretnostjo, enim orodjem, eno storitvijo, enim zadružnim projektom, enim močnejšim prijateljstvom. Vsak prenos je majhen, vendar za seboj pusti nekaj, na čemer lahko gradi naslednji. Sčasoma osamljeni projekti postanejo mreže, mreže postanejo odporne, odvisnost pa se začne razprševati.

Vrt ne potrebuje dovoljenja, da postane gozd. Raste, kjer je prostor, se razveja, kjer mu razmere to dopuščajo, povezuje se s tem, kar že živi, in ustvarja semena nadaljnje rasti. Svoboden svet gradite na enak način: lokalno, neposredno, mirno in od spodaj navzven.

Okno priložnosti

Svoboden svet se gradi pred revolucionarnim trenutkom, ne po njem.

Odstranitev ljudi, ki nadzorujejo centralizirane ustanove, ne razprši zmogljivosti, ki so jih te ustanove prej nadzorovale. Hrano je treba še vedno prevažati. Ljudje še vedno potrebujejo čisto vodo, zdravila, zavetje, komunikacijo, prevoz, zaščito in načine za reševanje sporov. Če te zmogljivosti ostanejo skoncentrirane, tisti, ki jih najhitreje obnovi, podeduje ogromno moč.

Odločilno delo zato poteka pred navidezno prelomnico.

Svobodna družba se razvija postopoma skozi odnose, spretnosti, ustanove in infrastrukturo, ki že delujejo zunaj centraliziranega ukazovanja. Mreže medsebojne pomoči, lokalni prehranski sistemi, zadruge, neodvisne komunikacije, razpršena energija, zmogljivosti za popravila, odprto znanje, mreže skrbi, reševanje sporov in decentralizirana samoobramba prenašajo praktične zmogljivosti s centraliziranih ustanov v roke ljudi, ki so od teh zmogljivosti odvisni.

To je strateški pomen predhodne gradnje novega: graditi novo v lupini starega. Vidni prelom se lahko zgodi nenadoma. Zmožnost preživeti ga se razvija počasi.

Prehod ne zahteva enega čistega preloma. Stare ustanove lahko ostanejo prevladujoče, medtem ko se ob njih razvijajo novi odnosi. Nekatere naloge se lahko decentralizirajo hitro, druge ostanejo centralizirane veliko dlje. Ljudje lahko izkoristijo tudi možnosti znotraj obstoječih struktur, kadar jim povečajo praktično avtonomijo ali zmožnost organiziranja zunaj njih. Te možnosti lahko uporabijo, ne da bi obstoječo strukturo spremenili v sredstvo preobrazbe. Nastajajoči svet bo sprva delen, poln kompromisov in prepleten s svetom, ki ga nadomešča.

Če je alternativa odvisna od istih centraliziranih ustanov, ki naj bi jih nadomestila, jo te lahko posrkajo, ne da bi se ravnovesje moči spremenilo.

Alternativa lahko zagotavlja nekaj, kar ljudje potrebujejo, a je še vedno odvisna od zemlje, zalog, infrastrukture ali drugih virov pod nadzorom stare strukture. Takšna ureditev lahko staro strukturo razbremeni dela bremena, hkrati pa ji pusti velik del vzvoda, ki izvira iz odvisnosti. Prevzeti nalogo ni isto kot nadomestiti odvisnost; ravnovesje se spremeni šele, ko ljudje pridobijo večjo sposobnost nadaljevati brez nadzora stare strukture nad stvarmi, na katere se opirajo.

Alternative se lahko soočijo z zatiranjem, ko postanejo sposobne nadomeščati centralizirane naloge. Ko zmanjšujejo odvisnost od centraliziranih ustanov, imajo te ustanove tudi močnejše spodbude, da jih zajezijo. Kjer lahko represija še vedno prekine vsak vir oskrbe, sama razpršenost ni zaščita. Skupno znanje in podpora med neodvisnimi mrežami omogočata nadaljevanje dela, ko se izgubi kraj ali organizacija, in ne puščata ene same strukture, katere odstranitev bi uničila alternativo.

Predhodna gradnja novega ustvarja varnostno mrežo, ki preprečuje, da bi se institucionalni zlom spremenil v družbeni zlom.

Cilj ni ustvariti ene čiste enklave zunaj družbe. Cilj je množiti prostore, v katerih ljudje rešujejo težave z drugačnimi odnosi, te prostore povezovati vodoravno in vanje postopoma prenašati vse več vsakdanjega življenja. Vsaka odvisnost, ki jo nadomesti prostovoljna alternativa, oslabi vzvod starega sistema. ༆ Vsak odnos medsebojne podpore poveča zmožnost ljudi, da zavrnejo.

Prehod je lahko postopen v gradnji in hiter v posledicah.

Okno priložnosti se odpre, ko centralizirane ustanove izgubijo dovolj zmogljivosti ali legitimnosti, da ureditve, nekoč obravnavane kot trajne, postanejo predmet pogajanj. To ne zahteva popolnega civilizacijskega zloma. Dobavna veriga se prekine. Oblast izgubi legitimnost. Korporacija zapusti mesto. Električno omrežje odpove. Valuta postane nezanesljiva. Stavka ustavi običajne storitve. Monopol ne more več zagotavljati tega, od česar so ljudje odvisni. Centralizirani sistemi odpovedujejo neenakomerno, po krajih, sektorjih in nalogah.

Vsaka odpoved odpre možnost, da alternative prevzamejo del tega, česar stara struktura ne more več zagotavljati.

Te možnosti se lahko pojavljajo vedno znova. Vzporedne ustanove se razvijajo v obdobjih relativne stabilnosti. Centralizirani sistem oslabi. Obstoječe alternative prevzamejo nekatere njegove naloge. Te alternative se utrdijo, učijo, povezujejo in v naslednjo krizo vstopijo z več zmogljivostmi kot prej. Stara hierarhija lahko preživi, vendar lahko vsak cikel ljudi naredi manj odvisne od nje.

To ni strategija čakanja na zlom. Je priprava na razmere, ki jih nihče ne more zanesljivo napovedati.

Ko centralizirane ustanove oslabijo, svoboda ne nastane samodejno. Kriza ustvarja strah, pomanjkanje, negotovost in zahtevo po zanesljivem redu. Te razmere lahko okrepijo medsebojno pomoč, lahko pa tudi fašizem, militarizem, organizirani kriminal, verski avtoritarizem ali novo oblast, ki obljublja obnovo stabilnosti.

Praznina moči pomeni potrebo po funkcijah, ki niso več zanesljivo zagotovljene. Od tega, kdo lahko zadovolji te potrebe, je odvisno, kdo jo zapolni.

Kdor lahko zagotovi hrano, zdravila, komunikacijo, prevoz, zaščito in delujočo infrastrukturo, pridobi ogromen vpliv. Če imajo te zmogljivosti le avtoritarne organizacije, lahko prestrašeni ljudje sprejmejo ukazovanje, ker se zdi hierarhija edina še delujoča struktura.

Zato je predhodna gradnja novega tudi priprava proti avtoritarnemu nasledstvu. Vzporedne ustanove, razvite pred krizo, ljudem dajejo drug kraj, kamor se lahko obrnejo. Razpršene spretnosti, obstoječi odnosi, delujoče mreže in izkušnje s sodelovanjem brez ukazovanja zmanjšujejo praznino, ki bi jo sicer ustvaril zlom centraliziranega sistema.

Brez teh alternativ zlom odvisnosti ne odpravi. Še poglobi jo.

Alternative morajo tudi delovati. Če sodelovanje zahteva prosti čas, denar ali varnost, je sodelovanje najtežje za ljudi, ki so že pod največjim pritiskom. Večina ljudi ne bo sprejela celotne filozofije, preden se vključi. Morda se pridružijo, ker je hrana dostopna, varstvo otrok zanesljivo, soseska varnejša, delavnica za popravila prihrani denar ali ker jih udeleženci obravnavajo dostojanstveno. Svobodno združevanje, medsebojna pomoč in spontani red postanejo močnejši argumenti, ko jih ljudje izkusijo neposredno.

Merilo je praktično: ali alternativa zadovoljuje resnično potrebo ter hkrati povečuje avtonomijo in razpršuje zmogljivosti?

Projekt, ki ne more delovati pod pritiskom, ljudem ne bo pomagal prebroditi krize. Projekt, ki deluje s kopičenjem nadzora, lahko preprosto postane naslednja hierarhija. Alternativa deluje le, če njene metode ohranjajo avtonomijo in svobodno združevanje.

Preizkusite zamenjavo, preden se nanjo zanesete: ali je mogoče še naprej zagotavljati vse potrebno, ko zmanjka financiranja, odpove dobavitelj ali odidejo ključni ljudje? Običajne okvare in dejanski prenosi pokažejo, kaj je še vedno odvisno od centraliziranih ustanov. Nenaden zlom lahko pride, preden to delo zadostuje. Takrat je ohranjanje zalog, vzdrževanja in skrbi pomembnejše od razglasitve neodvisnosti; začasna odvisnost ne ustvari trajne pravice ukazovati.

Ti procesi potekajo hkrati: gradite zmogljivosti, ki zadovoljujejo potrebe že zdaj, in jih uporabljajte za zmanjševanje odvisnosti od prevlade. Brez gradnje lahko odpor pusti praznino. Brez odpora lahko alternative ostanejo ujete v obstoječem sistemu.

Cilj je, da centralizirane ustanove postajajo vedno manj potrebne.

Naloge se lahko selijo ena za drugo. Znanje lahko uide centraliziranemu nadzoru. Začasna medsebojna pomoč lahko postane trajna družbena infrastruktura. Neformalne oskrbovalne poti se lahko razvijejo v trdne mreže. Skupnosti lahko ohranijo ureditve, ki so delovale v izrednih razmerah. Tudi neuspešni projekti lahko za seboj pustijo spretnosti, odnose, orodje in znanje, zaradi katerih je naslednji poskus močnejši.

To, kar so ljudje zgradili doslej, ne določa meje tega, kar lahko zgradijo. Sprostitev človeške iznajdljivosti spodbuja inovacije in omogoča, da postane dosegljivo tisto, kar se je nekoč zdelo nemogoče.

Uspeh se morda ne bo pokazal kot padec vlade ali zastava, dvignjena nad njenimi stavbami. Lahko se pokaže kot dolgotrajno zmanjševanje pomena centraliziranih ustanov, ko se njihove koristne naloge selijo drugam.

Odločilna zmaga ni prevzem mehanizma.

Temveč v tem, da mehanizem postane nepotreben.

Kdaj se bo pojavila naslednja velika možnost, ostaja negotovo. Sistemi lahko preživijo nestabilnost, posrkajo nasprotovanje, zamenjajo vodstvo, prenesejo stroške, se reformirajo ali zatirajo. Strategija, odvisna od napovedi zloma, je krhka.

Predhodna gradnja novega ne zahteva napovedovanja. Če obstoječi sistem vztraja, neodvisni odnosi in zmogljivosti izboljšujejo življenje že zdaj. Če postopoma propada, lahko alternative prevzemajo naloge, ki jih opušča. Če se krize ponavljajo, lahko vsaka možnost okrepi vzporedno družbo. Če pride do večjega preloma, mreže z zalogami, spretnostmi in že delujočimi odnosi ljudem ponujajo alternative, ki lahko preprečijo, da bi praznino zapolnila nova centralizirana oblast.

Okno priložnosti zato ni nekaj, na kar bi morali čakati.

Je nekaj, čemur se približujemo z gradnjo.

Svoboden svet raste, medtem ko se hierarhija še zdi trajna. Vsak vrt, prijateljstvo, zadruga, spretnost, mreža, dejanje medsebojne pomoči in neodvisen vir praktičnih zmogljivosti ustvarja nov kraj, od koder lahko ljudje delujejo brez čakanja na dovoljenje. Ko se te alternative povezujejo, se odvisnost razpršuje in oblikuje se ravnovesje moči.

Ko se odpre naslednje okno, svobodi ni treba začeti iz nič.

Svoboden svet bo čakal.

Vox Libera

Temeljno izhodišče

»Nič ni nevarnejšega od dogmatičnega pogleda na svet — nič bolj omejujočega, bolj slepega za inovacije in bolj uničujočega za odprtost do novega.« — Stephen Jay Gould

»Pomembno je odpraviti nezavedni dogmatizem, zaradi katerega ljudje mislijo, da je njihov pogled na resničnost edini razumen način gledanja na svet. Moj cilj je ljudi pripeljati v stanje splošnega agnosticizma: ne le glede Boga, temveč glede vsega. Če človek vidi stvari le skozi svoj sistem prepričanj, bo skoraj zagotovo postal gluh, nem in slep. Ljudi je mogoče videti šele, ko znamo svet videti, kakor ga vidijo oni. To je gverilska ontologija — razbijanje pogleda z enim samim modelom in odpiranje perspektive več modelov.« — Robert Anton Wilson, intervju »Iskanje kozmične inteligence« z Jeffreyjem Elliotom (1980)

»Nekatere izraze in zamisli lahko opredelimo kot 'protipojme'. To so izrazi, ki naše razumevanje dejansko zameglijo, namesto da bi ga olajšali, in nam otežujejo razumevanje drugih veljavnih pojmov. Pomembna vrsta protipojmov je tako imenovani 'paketni dogovor': izraz, katerega pomen skriva neizrečeno predpostavko, da določene stvari sodijo skupaj, čeprav v resnici ne.« — Roderick T. Long

»Z drugimi besedami, ni enega samega vzorca. Edini stalni pojav je prav dejstvo spremembe in z njim zavedanje različnih družbenih možnosti.« — David Graeber in David Wengrow, Začetek vsega

Struktura spodbud

»Človek se tako kot vsa živa bitja prilagaja razmeram, v katerih živi, se nanje navadi in pridobljene navade prenaša na potomce. Zato je človek, ki se je rodil in živel v suženjstvu ter izviral iz dolge vrste sužnjev, ko je začel razmišljati, verjel, da je suženjstvo nujen pogoj življenja; svoboda se mu je zdela nemogoča.« — Errico Malatesta

»Človeka je težko prepričati, da nekaj razume, če je njegova plača odvisna od tega, da tega ne razume!« — Upton Sinclair, Jaz, kandidat za guvernerja: In kako sem izgubil (1935)

»Doslej smo spodbude analizirali skozi teorijo javne izbire, ki predpostavlja, da so ljudje v političnem prostoru v temelju enaki ljudem zunaj njega. Toda ta predpostavka je morda glede politike preveč optimistična. Institucionalna sita politike namreč na koncu izberejo tiste, ki jih privlačijo položaji moči. Spodobni, človečni ljudje ne bodo želeli delati kot nadzorniki na plantaži sužnjev. Iz istega razloga bodo tisti, ki svojo kariero preživijo kot pazniki, policisti, tožilci, mejni stražarji, generali in predsedniki, praviloma ljudje, ki se dobro počutijo ob izvajanju diskrecijske moči in nasilne oblasti nad drugimi. Tudi če načelni ljudje nekaj časa zasedajo te položaje, jih verjetno hitro zamenjajo ambiciozni ljudje, pripravljeni prilagoditi svojo moralo, da bi si pridobili in obdržali moč. Sistemi moči tako ustvarjajo institucionalna sita in učinke izbora z eno preprosto in pogubno posledico: na vrh pridejo najslabši.« — Nathan Goodman, Odprava: Ekonomistov pogled ๖

»Delavce danes ovira množica predpisov, davkov, zakonov o intelektualni lastnini in poslovnih subvencij, ki skupaj omejujejo vstop morebitnih alternativnih delodajalcev na trg in samozaposlovanje.« — Sheldon Richman

»Kapitalistični sistem v resnici opredeljuje strukturna prisotnost monopolov, ki jih odobrava država.« — Eric Fleischmann

»Poleg tega monopol države nad menjalnim sredstvom pomeni moč uporabljati dolg namesto plačilne sposobnosti kot kreditni instrument za lajšanje menjave; s tem monopolom pa lahko preprečuje menjavo, dokler niso najprej izpolnjene privilegirane zahteve.« — Dyer D. Lum

»Danes nihče ne vidi ali noče videti, da v našem času zasužnjevanje večine ljudi temelji na denarnih davkih, naloženih na zemljo in drugače, ki jih država pobira od podložnikov.« — Lev Tolstoj, Kaj naj storimo?, poglavje XX

»S stalno inflacijo lahko vlade skrivaj in neopazno zaplenijo pomemben del premoženja svojih državljanov. Tako ga ne le zaplenijo, ampak to storijo samovoljno; medtem ko proces mnoge osiromaši, nekatere dejansko obogati.« — John Maynard Keynes, Gospodarske posledice miru

»Kapitalizem je povsod enak. Da bi preživel in uspeval, potrebuje stalno stanje delnega pomanjkanja: potrebuje ga za ohranjanje cen in ustvarjanje lačnih množic, ki bodo delale v vsakršnih razmerah.« — Errico Malatesta

»Nekako me manj zanimajo teža in vijuge Einsteinovih možganov kot skoraj popolna gotovost, da so enako nadarjeni ljudje živeli in umirali na bombažnih poljih in v potilnicah.« — Stephen Jay Gould

»Kajti tisti, ki jih danes imenujemo zločinci, sploh niso zločinci. Lakota, ne greh, je mati sodobnega zločina.« — Oscar Wilde, Človeška duša v socializmu

»Suženjstvo, protekcionizem in monopol najdejo zagovornike ne le med tistimi, ki imajo od njih korist, temveč tudi med tistimi, ki zaradi njih trpijo.« — Frédéric Bastiat

»Razred, ki ima moč ropati v velikem obsegu, ima tudi moč nadzorovati vlado in uzakoniti svoj rop.« — Eugene Debs

»Ko plenjenje za skupino ljudi v družbi postane način življenja, si sčasoma ustvari pravni sistem, ki ga dovoljuje, in moralni kodeks, ki ga poveličuje.« — Frédéric Bastiat

»Pravno plenjenje je mogoče izvajati na neskončno mnogo načinov. Zato imamo nešteto načrtov za njegovo organizacijo: carine, protekcionizem, ugodnosti, subvencije, spodbude, progresivno obdavčenje, javne šole, zagotovljene zaposlitve, zagotovljene dobičke, minimalne plače, pravico do pomoči, pravico do delovnih sredstev, brezplačne kredite in tako naprej in tako naprej.« — Frédéric Bastiat, Zakon

Hierarhija

»Večina oblasti se začne kot surova moč gangsterja in se razvije v 'legitimno' oblast tihega pristajanja. Takšna je nedvomno zgodovina nacionalne države. Fried ugotavlja, da je legitimnost sredstvo, s katerim se ideologija zlije z močjo. Naloga legitimnosti je 'pojasniti in upravičiti obstoj skoncentrirane družbene moči, ki jo izvaja del skupnosti, in podobno podpreti določene družbene ureditve, torej določene načine delitve in usmerjanja toka družbene moči'.« — Harold Barclay, Ljudje brez vlade ๖

»Odpraviti oblast ali vlado ne pomeni uničiti individualnih ali kolektivnih sil, ki delujejo v družbi, niti vpliva, ki ga imajo ljudje drug na drugega. To bi človeštvo zvedlo na skupek negibnih in ločenih atomov; to je nemogoče, če pa bi bilo mogoče, bi uničilo vsako družbo in zadalo človeštvu smrtni udarec. Odpraviti oblast pomeni odpraviti monopol nad silo in vplivom. Pomeni odpraviti stanje, v katerem je družbena sila, torej skupna sila vseh v družbi, orodje misli, volje in interesov majhnega števila posameznikov. Ti s skupno silo zatirajo svobodo vseh drugih v korist svojih zamisli. Z drugimi besedami, pomeni uničiti način organizacije, s katerim zmagovalci trenutka med eno revolucijo in drugo izkoriščajo prihodnost v svojo korist.« — Errico Malatesta

»Kjer je oblast, ni svobode.« — Piotr Kropotkin

»Ko sta Warren in Proudhon pri iskanju pravice za delo naletela na oviro razrednih monopolov, sta videla, da ti monopoli počivajo na oblasti. Sklenila sta, da je treba oblast povsem izkoreniniti in dati prosto pot nasprotnemu načelu, svobodi, ne pa oblasti okrepiti in monopol tako razširiti na vse.« — Benjamin R. Tucker

»Hierarhične organizacije so zasnovane tako, da usklajenost človeškega vedenja vsiljujejo predvsem prek hierarhične nadzorne strukture. V idealni hierarhiji morajo vsi vplivi in vsa komunikacija med dvema 'delavcema' potekati prek skupnega nadrejenega. Ko se zapletenost skupnega vedenja povečuje, raste število neodvisnih vplivov, nadrejeni pa jih ne more več vseh obdelati in posredovati. Pomaga lahko povečanje števila nadrejenih in zmanjšanje razvejanosti, torej števila ljudi pod enim nadrejenim. Toda ta strategija odpove, ko zapletenost skupnega vedenja preseže zmožnosti posameznika. Mreže, ki omogočajo neposrednejše vodoravne povezave, te omejitve nimajo. Ko zapletenost skupnega vedenja preseže zmožnosti enega človeka, hierarhični nadzor postane neučinkovit. Hierarhično nadzorovani sistemi morajo prepustiti prostor mrežnim sistemom. Na točki, kjer skupna zapletenost doseže zapletenost posameznika, proces naraščanja zapletenosti naleti na omejitve hierarhičnih struktur. Te ne zmorejo zagotoviti višje stopnje zapletenosti in se morajo umakniti strukturam, v katerih prevladujejo vodoravne povezave. Vodoravne povezave, ki nadomestijo nadzorno nalogo, so obstajale tudi v hierarhičnih strukturah, vendar postanejo nujne, ko hierarhični nadzor zaradi velike zapletenosti skupnega vedenja odpove.« — Naraščanje zapletenosti: Od človeka do človeške civilizacije, profil zapletenosti

»Civilizacija, ki temelji na oblasti in podrejanju, nima sredstev za samopopravljanje. Učinkovita komunikacija teče le v eno smer: od skupine gospodarjev k podrejeni skupini. Vsak kibernetik ve, da tak enosmerni komunikacijski kanal nima povratne zveze in se ne more obnašati inteligentno.« — Robert Anton Wilson, »Trinajst korov za božanskega markiza«, citirano po Kevinu Carsonu v Regulativni državi na namizju

»Posamezno dejanje poslušnosti je temeljni kamen tako moči avtoritarne družbe kot njene šibkosti.« — Robert Shea in Robert Anton Wilson, Trilogija Illuminatus!

»Zatiralec ne bi bil tako močan, če med zatiranimi ne bi imel sostorilcev.« — Simone de Beauvoir

»[...] glavni sovražnik, strateški nasprotnik je fašizem [...] In ne le zgodovinski fašizem, fašizem Hitlerja in Mussolinija, ki je znal tako učinkovito mobilizirati in uporabiti željo množic, temveč tudi fašizem v vseh nas, v naših glavah in vsakdanjem vedenju, fašizem, zaradi katerega ljubimo moč in si želimo prav tisto, kar nas obvladuje in izkorišča.« — Michel Foucault, predgovor k Anti-Ojdipu

»Če ljudje svojo svobodo uporabijo tako, da se ji odpovejo, so zaradi tega kaj manj sužnji? Če ljudstvo na plebiscitu izvoli človeka za svojega despota, ostane svobodno, ker si je despotizem izbralo samo? Ali naj njegove prisilne odloke štejemo za legitimne, ker so končni rezultat njihovih glasov? Prav tako bi lahko trdili, da Vzhodnoafričan, ki v navzočnosti drugega prelomi sulico, da postane njegov podložnik, še vedno ohranja svobodo, ker si je gospodarja izbral sam.« — Herbert Spencer, Človek proti državi

»Človek ni nič manj suženj zato, ker mu je dovoljeno vsakih nekaj let izbrati novega gospodarja.« — Lysander Spooner, Ni izdaje, št. VI: Ustava brez oblasti

»Svobodna izbira gospodarjev ne odpravi ne gospodarjev ne sužnjev. Svobodna izbira med široko paleto blaga in storitev ne pomeni svobode, če to blago in storitve ohranjajo družbeni nadzor nad življenjem garanja in strahu — torej če ohranjajo odtujenost. In če posameznik spontano obnavlja vsiljene potrebe, to še ne vzpostavlja avtonomije; priča le o učinkovitosti nadzora.« — Herbert Marcuse, Enodimenzionalni človek

»Kdor poskuša nadzorovati drugega, je vladar, napadalec, vsiljivec; narava takega posega se ne spremeni, če ga en človek stori drugemu kakor navaden zločinec, če ga en človek stori vsem drugim kakor absolutni monarh ali če ga vsi drugi storijo enemu človeku kakor sodobna demokracija.« — Benjamin R. Tucker, 1890

»Nihče si nikoli ne prilasti moči z namenom, da bi se ji odpovedal. Moč ni sredstvo, ampak cilj. Diktature ne vzpostavimo zato, da bi zavarovali revolucijo; revolucijo naredimo zato, da bi vzpostavili diktaturo.« — O'Brien v romanu Georgea Orwella Devetnajst štiriinosemdeset

Državna oblast

»Žal je vse premalo razumljeno, da država nima lastne moči, tako kot nima lastnega denarja. Vsa moč, ki jo ima, je tista, ki ji jo da družba, in tista, ki jo tu in tam zapleni pod takim ali drugačnim izgovorom; drugega vira državne moči ni. Zato vsako povečanje državne moči, bodisi z darom bodisi z zasegom, družbi odvzame toliko moči. Nikoli ni in ne more biti krepitve državne moči brez ustreznega in približno enakega zmanjšanja družbene moči.« — Albert J. Nock ๖

»Določilna lastnost države je oblast, pravica do vladanja. Človekova temeljna dolžnost je avtonomija, zavrnitev vladanja nad seboj.« — Robert Paul Wolff

»Ko vlado preučimo, se izkaže, da ni nič več in nič manj kot skupina zmotljivih ljudi s politično silo, ki jim omogoča ravnati, kakor da bi bili nezmotljivi.« — Robert LeFevre

»Tu je razlika, in to zelo pomembna. Priznavamo nepopolnost človeške narave, toda za vladarje ne delamo izjeme. Oni jo delajo, čeprav včasih nezavedno; ker je mi ne delamo, pa nas imajo za sanjače, za 'nepraktične ljudi'.« — Piotr Kropotkin

»Če so naravne težnje človeštva tako slabe, da ljudem ni varno dovoliti svobode, kako to, da so težnje teh organizatorjev vedno dobre? Ali zakonodajalci in njihovi imenovani uradniki niso prav tako del človeške vrste? Ali verjamejo, da so sami iz boljše gline kot preostalo človeštvo?« — Frédéric Bastiat, Zakon

»Nevarnost ni v tem, da določen razred ni primeren za vladanje. Noben razred ni primeren za vladanje.« — Lord Acton, pismo Mary Gladstone (1881)

»Toda kakšen razlog obstaja za vlado? Zakaj se v korist drugih posameznikov odpovedati lastni svobodi in pobudi? Zakaj jim dati moč, da so gospodarji in po svoje razpolagajo s silami vseh, z voljo vsakega ali proti njej? So vladarji tako izjemno nadarjeni, da lahko vsaj navidez upravičeno zastopajo množice in delujejo v interesu vseh bolje, kot bi ljudje zmogli sami? So tako nezmotljivi in nepodkupljivi, da jim lahko s kančkom preudarnosti zaupamo usodo vseh in vsakega posebej ter verjamemo v njihovo znanje in dobroto? In tudi če bi obstajali neskončno dobri in vedoči ljudje, tudi če bi predpostavili nekaj, kar se v zgodovini še nikoli ni zgodilo in se po našem prepričanju niti ne more, namreč da bi vlada pripadla najsposobnejšim in najboljšim, ali bi jim oblast dodala kaj dobrodelnega vpliva? Ali ga ne bi prej ohromila ali uničila? Tisti, ki vladajo, se morajo namreč ukvarjati s stvarmi, ki jih ne razumejo, predvsem pa porabiti večino energije za ohranjanje oblasti, zadovoljevanje prijateljev, nadzorovanje nezadovoljnih in obvladovanje upornikov.« — Errico Malatesta

»Kakšno vlogo sta oblast ali vlada odigrali v človekovem prizadevanju za izboljšanje, pri izumih in odkritjih? Nikakršne ali vsaj nobene koristne. Vsa čudesa na tem področju je vedno dosegel posameznik, običajno kljub prepovedim, preganjanju in vmešavanju človeške in božje oblasti.« — Emma Goldman, Posameznik, družba in država

»Vlada je velika izmišljija, po kateri vsakdo skuša živeti na račun vseh drugih.« — Frédéric Bastiat, »Vlada«

»Ljudje, ki verjamejo v ostro razliko med demokracijo in monarhijo, težko razumejo, kako se lahko politična ustanova tolikokrat preoblikuje in kljub temu ostane ista. Toda hiter pogled pokaže, da so se skozi ves razvoj angleške monarhije, vsa njena širjenja in revolucije ter celo preskok čez morje v kolonijo, ki je postala neodvisen narod in nato mogočna država, iste državne naloge in drža v bistvu ohranile nespremenjene.« — Randolph Bourne, Država

»Država ni nič drugega kot vsota svoboščin, ki jih družba odreka posamezniku.« — Mihail Bakunin

»Posameznik se z državo ne more pogajati. Država priznava samo eno valuto: moč; in kovance kuje sama.« — Ursula K. Le Guin, Razlaščeni (1974)

»Med vsemi tiranijami je lahko najhujša tista, ki se izvaja v dobro svojih žrtev. Morda je bolje živeti pod roparskimi baroni kot pod vsemogočnimi moralnimi vsiljivci. Krutost roparskega barona lahko kdaj zadrema, njegov pohlep je lahko kdaj potešen; tisti, ki nas mučijo za naše dobro, pa nas bodo mučili brez konca, saj to počnejo z odobravanjem lastne vesti.« — C. S. Lewis, Teorija humanitarnega kaznovanja (1949)

»Zakon v svoji veličastni enakosti bogatim in revnim enako prepoveduje spati pod mostovi, beračiti na ulicah in krasti kruh.« — Anatole France

»Načelo, da ima večina pravico vladati manjšini, vsako vlado v praksi spremeni v golo tekmovanje med dvema skupinama ljudi o tem, kdo bo gospodar in kdo suženj; tekmovanje, ki se, naj bo še tako krvavo, po svoji naravi ne more nikoli dokončno končati, dokler človek noče biti suženj.« — Lysander Spooner, Ni izdaje

»Vse oblike vladanja so neuspešne. Despotizem je nepravičen do vseh, tudi do despota, ki je bil verjetno ustvarjen za boljše stvari. Oligarhije so nepravične do mnogih, vladavine drhali pa do peščice. Nekoč so veliko upanja polagali v demokracijo; toda demokracija preprosto pomeni, da ljudstvo tepe ljudstvo v imenu ljudstva. To se je razkrilo. Moram reči, da je bil že čas, kajti vsaka oblast je močno ponižujoča. Ponižuje tiste, ki jo izvajajo, in tiste, nad katerimi jo izvajajo.« — Oscar Wilde, Človeška duša v socializmu

»…pomislite na desettisoče ljudi, ki so jih zaradi čarovništva sežgali, obesili, skuhali ali kako drugače ubili; na milijone zaradi krivoverstva; na tisoče plemenitih žrtev, ki so trpele zaradi izdaje; na žrtve ognja, mučenja, vislic, natezalnic in ječ zaradi vseh mogočih zločinov od začetka časa…

Pomislite na oceane krvi in reke solz, prelite zaradi sile in brutalnosti svetovnih vladarjev; na krutost, mučenje in trpljenje, ki so jih naložili nemočnim, šibkim in nesrečnim; nato se vprašajte, ali verjamete, da je kaznovanje dobro. Četudi bi nasilje kdaj lahko preprečilo zločin, so brutalnost, trpljenje, kri in zločini vladarjev zrasli v gore nad dejanji šibkih in neznanih žrtev, katerih krivice so se pretvarjali maščevati. In ta krutost ne pojenja.

Prava norost je dvomiti o pravičnosti preteklih obsodb in verjeti v pravične sodbe današnjega dne. Nobena obsodba ni pravična in nobena sodba pravilna. Vsako nasilje in sila sta kruta, nepravična in barbarska ter ju človeška presoja ne more zagovarjati.« — Clarence Darrow, Ne upiraj se zlu

»Vlada ne more želeti razpada družbe, saj bi s tem ona in vladajoči razred izgubila vire izkoriščanja. Prav tako družbi ne more pustiti, da se ohranja brez uradnega poseganja, kajti ljudje bi kmalu spoznali, da vlada služi le zaščiti lastnikov, ki jih držijo v lakoti, in bi se hitro znebili obojih, vlade in lastnikov.« — Errico Malatesta

»Zakaj ljudje stradajo? Ker vladarji pojedo denar z davki. Zato stradajo. Zakaj se ljudje upirajo? Ker se vladarji preveč vmešavajo. Zato se upirajo. Zakaj ljudje tako malo cenijo smrt? Ker vladarji od življenja zahtevajo preveč. Zato ljudje smrt jemljejo zlahka. Kdor ima malo, od česar bi živel, ve, da življenja ne gre preveč ceniti.« — Laozi, Dao de jing, pogl. 75, prev. Gia-Fu Feng in Jane English

»Zato mora vsak, ki si želi svobode, razumeti ti življenjsko pomembni dejstvi: 1. Vsak človek, ki denar položi v roke tako imenovane 'vlade', ji v roke položi meč, ki ga bo uporabila proti njemu, da od njega izsili še več denarja in ga ohranja podrejenega svoji samovoljni volji. 2. Tisti, ki mu bodo denar najprej vzeli brez njegove privolitve, ga bodo uporabili za nadaljnje ropanje in zasužnjevanje, če se bo v prihodnje drznil upreti njihovim zahtevam.« — Lysander Spooner, Ni izdaje

»Brez strahu lahko sklenemo, da revolucionarna formula ne more biti neposredno zakonodajanje, neposredna vlada ali poenostavljena vlada, ampak brez vlade. Ne monarhija, ne aristokracija in niti demokracija sama, kolikor bi pomenila kakršno koli vlado, četudi bi delovala v imenu ljudstva in se sama imenovala ljudstvo. Brez oblasti, brez vlade, niti ljudske — to je revolucija. Neposredno zakonodajanje, neposredna vlada, poenostavljena vlada so stare laži, ki jih zaman skušajo pomladiti. Neposredno ali posredno, preprosto ali zapleteno, vladati ljudstvu bo vedno pomenilo goljufati ljudstvo. Vedno gre za človeka, ki ukazuje človeku, za izmišljijo, ki konča svobodo; za surovo silo, ki prekine vprašanja namesto pravičnosti, edine, ki nanje lahko odgovori; za trmasto častihlepje, ki predanost in lahkovernost uporablja kot odskočno desko…« — Pierre-Joseph Proudhon, Splošna ideja revolucije v devetnajstem stoletju (1851)

»Tudi če bi odsotnost vlade res pomenila anarhijo v negativnem, neurejenem pomenu — kar še zdaleč ne drži —, noben anarhični nered ne bi mogel biti slabši od položaja, v katerega je vlada privedla človeštvo.« — Lev Tolstoj, Domoljubje in vlada

»Kaj je to, čemur pravimo vlada? Je kaj drugega kot organizirano nasilje? Zakon vam zapoveduje poslušnost in če ne ubogate, vas bo k temu prisilil s silo — vse vlade, vsi zakoni in vsa oblast navsezadnje temeljijo na sili in nasilju, na kazni ali strahu pred njo.« — Alexander Berkman

»Država lastno nasilje imenuje zakon, nasilje posameznika pa zločin.« — Max Stirner, Edini in njegova lastnina

»Nekoč je bil zločin osamljen kakor krik protesta; zdaj je tako vsesplošen kot znanost. Včeraj so mu sodili, danes določa zakon.« — Albert Camus, Uporni človek

»Ne dvomite o pravici vlade, da ubija, zaplenja in zapira. Če bi zasebnik zagrešil stvari, ki jih vlada počne ves čas, bi ga označili za morilca, tatu in podleža. Dokler pa je storjeno nasilje 'zakonito', ga odobravate in se mu podrejate. Torej pravzaprav ne nasprotujete nasilju, temveč temu, da ga ljudje uporabljajo 'nezakonito'.« — Alexander Berkman

»Ubijanje je prepovedano; zato so vsi morilci kaznovani, razen če ubijajo v velikem številu in ob zvoku trobent.« — Voltaire

»BITI VLADAN pomeni, da te opazujejo, pregledujejo, vohunijo za tabo, te usmerjajo, podrejajo zakonom, številčijo, urejajo, vpisujejo, indoktrinirajo, ti pridigajo, te nadzorujejo, preverjajo, ocenjujejo, vrednotijo, grajajo in ti ukazujejo bitja, ki za to nimajo ne pravice ne modrosti ne vrline. BITI VLADAN pomeni, da pri vsakem dejanju in poslu zabeležijo, registrirajo, preštejejo, obdavčijo, ožigosajo, izmerijo, oštevilčijo, ocenijo, licencirajo, odobrijo, opomnijo, preprečijo, prepovejo, reformirajo, popravijo in kaznujejo. Pomeni, da te pod pretvezo javne koristi in v imenu splošnega interesa obremenijo z dajatvami, urijo, odirajo, izkoriščajo, monopolizirajo, izsiljujejo, stiskajo, goljufajo in ropajo; nato pa te ob najmanjšem odporu, ob prvi pritožbi, zatirajo, kaznujejo, blatijo, nadlegujejo, lovijo, zlorabljajo, tepejo, razorožijo, zvežejo, dušijo, zaprejo, sodijo, obsodijo, ustrelijo, izženejo, žrtvujejo, prodajo, izdajo; za povrh pa zasmehujejo, smešijo, zaničujejo, žalijo in sramotijo. To je vlada; to je njena pravica; to je njena morala.« — Pierre-Joseph Proudhon

»Vlada je najnevarnejša ustanova, kar jih človek pozna. Skozi zgodovino je kršila pravice ljudi bolj kot kateri koli posameznik ali skupina: ubijala jih je, zasužnjevala, pošiljala na prisilno delo in v koncentracijska taborišča ter jim redno ropala sadove dela. Za razliko od posameznih zločincev ima vlada moč aretirati in soditi; za razliko od njih lahko človeka popolnoma obkroži in zajame ter obvladuje vsak vidik njegovega življenja, tako da mu ne preostane drugega kot zapustiti državo (v totalitarnih državah pa je prepovedano celo to).« — John Hospers

Ravnovesje moči

»Resnično svoboden sem le, ko so vsi ljudje, moški in ženske, enako svobodni. Svoboda drugih ljudi moje svobode ne zanika ali omejuje, temveč je, nasprotno, njen nujni pogoj in potrditev.« — Mihail Bakunin ๖

»Argument za svobodo ni argument proti organizaciji, ki je eno najmočnejših orodij človeškega razuma, temveč proti vsaki izključujoči, privilegirani, monopolistični organizaciji in proti uporabi prisile, da bi drugim preprečili ravnati bolje.« — Friedrich August von Hayek

»Decentralizacija pomeni avtonomijo — zmožnost svobodno delovati na lastno pobudo. Avtonomija lahko velja v vsakem obsegu — za posameznika, sosesko, gibanje ali celotno regijo. Če hočete biti svobodni, potrebujete nadzor nad neposredno okolico in podrobnostmi vsakdanjega življenja; bolj ko ste samozadostni, varnejša je vaša avtonomija. To ne pomeni nujno, da vse potrebe zadovoljite sami; lahko pomeni tudi vrsto medsebojne odvisnosti, ki vam daje vzvod v odnosu do ljudi, od katerih ste odvisni. Nobena ustanova ne bi smela imeti monopola nad dostopom do virov ali družbenih odnosov. Družba, ki spodbuja avtonomijo, potrebuje tisto, kar bi inženir imenoval redundanca: širok nabor izbir in možnosti na vseh področjih življenja.« — CrimethInc., Od demokracije do svobode

»Naraščajočo moč vse večje upravne organizacije spremlja vse manjša moč preostale družbe, da bi se uprla njeni nadaljnji rasti in nadzoru.« — Herbert Spencer, Človek proti državi

»Sinergija, ki nastane z deljenjem znanja v mreži, je — v obeh pomenih besede — lastnost mreže. To ima revolucionarne posledice za ravnovesje moči med mrežami in hierarhijami ter posameznikom in majhnim skupinam daje skoraj nepredstavljivo moč proti velikim organizacijam. V hierarhiji mora vsa komunikacija med člani ali lokalnimi vozlišči potekati skozi omejeno število osrednjih vozlišč. Od enega člana ali lokalnega vozlišča do drugega lahko pride le komunikacija, ki ustreza merilom za razširjanje, ki jih določajo nadzorniki osrednjih vozlišč. Le nekaj vozlišč v hierarhiji ima moč oddajati; zato njeno topologijo opisujemo kot 'eden proti mnogim'. V razpršeni mreži pa lahko oddaja vsako vozlišče in kateri koli dve vozlišči lahko komunicirata neposredno, brez prehoda skozi osrednje vozlišče ali odobritve njegovega nadzornika. Namesto da bi posamezni člani zgolj izbirali nadzornike osrednjih vozlišč, '[n]ekdo poda predlog in vsak, ki se želi pridružiti, se lahko pridruži. Obseg dejanja je odvisen od stopnje sprejetja predloga.' Večinska demokracija je 'sistem pomanjkanja', v katerem je moč odločanja predmet tekmovanja: 'kolektiv mora izbrati eno ali drugo, en filter ali drugi filter, enega predstavnika ali drugega.' V razpršeni mreži pa moč odločanja ni tekmovalna. Odločitev posameznika vpliva le nanj in drugih ne ovira, da bi storili enako. 'Tudi če se večina s predlogom ne bi le ne strinjala, ampak bi delovala proti njemu, ne bi mogla preprečiti njegove uresničitve.'« — Kevin Carson, Regulativna država na namizju

»Med njima obstaja obratno sorazmerje: moč enega je šibkost drugega. Če želimo okrepiti družbo, moramo oslabiti državo. To razumejo totalitarci vseh vrst; zato si vedno prizadevajo uničiti družbene ustanove, ki jih ne morejo obvladati.« — Colin Ward, Država in družba

»Delujejo ključne asimetrije, ki nasprotnikom države dajejo ogromne prednosti. Res je, države imajo močne možnosti nadzora, toda te so vodene centralno in hierarhično ter dostopne le razmeroma majhnemu in do neke mere prepoznavnemu krogu upravljavcev. Iskati in nadzorovati pa poskušajo slamnato rumene igle v senu sedmih milijard ljudi. Te igle so svetovna mrežna odporniška gibanja. Igla veliko lažje vidi in prepozna človeka z vilami, kot človek z vilami vidi in prepozna iglo. Igel je veliko več kot ljudi z vilami. Igle imajo tudi svoja orodja — poceni, preprosta za uporabo in dostopna skoraj vsakomur (tudi omenjenim upravljavcem!), ki se lahko kadar koli in iz katerega koli razloga odloči postati igla.« — Thomas Knapp, citira Kevin Carson

»Kot prvi korak k svojim ciljem zagovorniki decentralizacije spodbujajo razpršitev proizvodnje. Zato podpirajo produktiven dom, v katerem je mogoče s sodobnimi majhnimi orodji in stroji proizvesti vse ali velik del osnovnih potreb družine.« — Mildred Loomis

»Resnica je, da Zemlja tega napada ne more več prenašati. Ne moremo več dovoliti, da se to nadaljuje, ko onesnažuje zrak, vodo in našo hrano. [...] Življenje nam daje Zemlja, ne ameriška vlada. Življenje nam daje Zemlja, ne večnacionalna korporativna vlada. Zemlja nam daje življenje, zato jo potrebujemo. Imeti jo moramo, sicer življenja ne bo več. Zato se moramo upreti temu, kar počnejo.« — John Trudell, »Vzemimo Zemljo nazaj«, govor ob zahvalnem dnevu (1980)

»Če bi najbolj gorečemu revolucionarju dali absolutno moč, bi bil v enem letu hujši od samega carja.« — Mihail Bakunin

»Tako se zagotovo začne 'država' na zemlji. Mislim, da je odpravljena tista fantazija, ki začetek države vidi v nekakšni 'pogodbi'. Človek, ki zna ukazovati, ki je po naravi 'gospodar' in nastopa z nasiljem v dejanjih in kretnjah — kaj ima tak človek opraviti s sklepanjem pogodb! S takimi bitji se ni mogoče pogajati.« — Friedrich Nietzsche, Genealogija morale

»[…] zločinskost države ni nič novega in nič presenetljivega. Začela se je, ko se je prva plenilska skupina ljudi zbrala in ustvarila državo, ter se bo nadaljevala, dokler bo država obstajala, saj je država v temelju protidružbena in zločinska ustanova. Zamisel, da je država nastala zaradi kakršnega koli družbenega namena, je povsem nezgodovinska. Nastala je z osvajanjem in zaplembo — torej z zločinom. Nastala je zato, da ohranja delitev družbe na razred lastnikov in izkoriščevalcev ter razred odvisnih ljudi brez lastnine — torej zaradi zločinskega namena.« — Albert Jay Nock, »Zločinskost države« (1939)

»Zgodnja država, kot bomo videli, pogosto ni uspela obdržati svojega prebivalstva; epidemiološko, ekološko in politično je bila izjemno krhka in nagnjena k zlomu ali razdrobitvi. Če se je pogosto razpadla, razlog ni bil v tem, da ne bi uporabila vseh prisilnih sredstev, ki jih je lahko zbrala. Dokazov o obsežni uporabi nesvobodnega dela — vojnih ujetnikov, pogodbenega služabništva, tempeljskega suženjstva, trgov s sužnji, prisilnih preselitev v delovne kolonije, dela obsojencev in skupnostnega suženjstva (na primer špartanskih helotov) — je ogromno.« — James C. Scott, Proti toku: Globoka zgodovina najzgodnejših držav (2017)

»Nenehno rastoča moč brezdušne politične birokracije, ki nadzoruje in varuje človekovo življenje od zibelke do groba, postavlja sodelovanju med ljudmi vse več ovir. Sistem, ki ob vsakem svojem dejanju žrtvuje blaginjo velikih delov ljudstva in celih narodov sebični želji po moči ter gospodarskim interesom majhnih manjšin, nujno razkraja družbene vezi in vodi v stalno vojno vseh proti vsem. Ta sistem je le pripravil pot veliki miselni in družbeni reakciji, ki se danes izraža v sodobnem fašizmu in zamisli totalitarne države; daleč presega obsedenost z močjo absolutnih monarhij minulih stoletij in skuša vsako področje človeške dejavnosti podrediti državi. 'Vse za državo; vse skozi državo; nič brez države!' je postalo vodilo nove politične teologije. Kakor je v različnih sistemih cerkvene teologije Bog vse in človek nič, je v tej sodobni politični veri država vse in državljan nič. In kakor so besede 'božja volja' služile za opravičevanje volje privilegiranih kast, se danes za voljo države skrivajo le sebični interesi tistih, ki si lastijo pravico to voljo razlagati po svoje in jo vsiljevati ljudem.« — Rudolf Rocker

Spontani red

»Svoboda ni hči reda, temveč njegova mati.« — Pierre-Joseph Proudhon

»Če hočete biti velik vodja, se morate naučiti slediti dau. Nehajte poskušati nadzorovati. Opustite trdne načrte in pojme in svet se bo upravljal sam. Več ko je zakonov in omejitev, revnejši postajajo ljudje. Več ko imate orožja, manj varni bodo ljudje. Več ko je subvencij, manj samostojni bodo ljudje. Več ko je pravil in predpisov, več je tatov in roparjev. Zato Mojster pravi: odpovem se zakonu in ljudje postanejo pošteni. Odpovem se gospodarstvu in ljudje postanejo uspešni. Odpovem se religiji in ljudje postanejo spokojni. Odpovem se vsaki želji po skupnem dobrem in dobro postane skupno kakor trava.« — Laozi, Dao de jing, pogl. 57

»Temeljno načelo, da bi morali pri urejanju svojih zadev čim bolj uporabljati spontane družbene sile in čim manj posegati po prisili, ima neskončno raznolikih možnosti uporabe.« — Friedrich Hayek, Pot v hlapčevstvo

»Če se strinjamo, da je gospodarski problem družbe predvsem hitro prilagajanje spremembam posebnih okoliščin časa in kraja, potem se zdi, da moramo končne odločitve prepustiti ljudem, ki te okoliščine poznajo ter neposredno vedo za pomembne spremembe in vire, ki so na voljo za njihovo obravnavo.« — Friedrich A. Hayek, Uporaba znanja v družbi

»Nujno preproste abstrakcije velikih birokratskih ustanov, kot smo videli, nikoli ne morejo ustrezno predstaviti dejanske zapletenosti naravnih ali družbenih procesov. Kategorije, ki jih uporabljajo, so preveč grobe, preveč statične in preveč stilizirane, da bi ustrezale svetu, ki ga domnevno opisujejo.« — James C. Scott, Videti kot država

»Bolj ko poskušate nadzorovati, kako ljudje mislijo, delujejo ali sodelujejo, neposredno s silo ali posredno z grožnjami, strahom ali 'dreganjem' z drugimi oblikami manipuliranja spodbud, manj prilagodljiv bo sistem.« — Andrew Kemle

»Tradicionalni argument za spontani red namesto osrednjega načrtovanja je, da ob razpršenem znanju le decentraliziran in evolucijski proces vodi k odkritju potrebnega znanja. Z drugimi besedami: spontani red zna '[…] uporabljati znanje, ki ga nihče nima v celoti'.« — F. A. Hayek, (Pravo, zakonodaja in svoboda, 1. zvezek: Pravila in red)

»Naivnemu umu, ki si red zna zamisliti le kot plod namernega urejanja, se lahko zdi nesmiselno, da je v zapletenih razmerah mogoče red in prilagoditev neznanemu učinkoviteje doseči z decentralizacijo odločitev ter da delitev oblasti dejansko poveča možnosti splošnega reda. Vendar decentralizacija res vodi k upoštevanju več informacij.« — Friedrich Hayek

»Obsežne empirične raziskave dokumentirajo raznolika okolja, v katerih posamezniki sami rešujejo težave skupnih virov, kdaj so te rešitve dolgoročno vzdržne ter kako širše institucionalne ureditve krepijo ali slabijo zmožnost posameznikov v manjšem obsegu učinkovito in trajno reševati težave.« — Elinor Ostrom, »Onkraj trgov in držav: Policentrično upravljanje zapletenih gospodarskih sistemov«

»Spontani red nastaja v mrežah neodvisnih in enakih ljudi, katerih dejanja ustvarjajo pozitivne in negativne povratne informacije. Te pomagajo prihodnjim akterjem pri njihovih neodvisno oblikovanih načrtih in tako nadaljujejo proces povratnih informacij. Vsak človek je vozlišče v mreži, s povratnimi informacijami povezano z drugimi, pri čemer lahko vsako vozlišče deluje samo. Povratne informacije, ki jih ustvarjajo, zmanjšujejo količino znanja o celotnem sistemu, ki ga kdo potrebuje za uspeh v njem.« — Gus diZerega, citira Kevin Carson v Regulativni državi na namizju

»Kot sociološki izraz se stigmergija nanaša predvsem na vrste mrežnih organizacij, povezane z wikiji, skupinskimi blogi in organizacijami 'brez vodij', urejenimi v mrežne celice. Ko se stigmergično sodelovanje razširi z računalništvom in digitalnimi mrežami, se zmogljivost obdelave znatno poveča. Stigmergija omogoča sodelovanje med neodvisno delujočimi posamezniki v neomejenem obsegu.

Stigmergija ni 'kolektivistična' v tradicionalnem pomenu, kakor so besedo razumeli v času, ko je skupno prizadevanje v vsakem pomembnejšem obsegu zahtevalo veliko organizacijo, ki je predstavljala kolektiv, in upravno koordinacijo posameznih naporov prek hierarhije. Je pa najpopolnejša uresničitev kolektivizma, saj odstrani transakcijske stroške usklajenega delovanja mnogih posameznikov. Prav tako je najpopolnejša uresničitev individualizma, ker so vsa dejanja svobodna dejanja posameznikov, 'kolektiv' pa je zgolj vsota posameznih dejanj. Vsak lahko predlaga kakršno koli inovacijo, ki se mu zdi primerna, ne da bi potreboval dovoljenje kolektiva, vsi drugi pa se lahko svobodno odločijo, ali jo bodo sprejeli. Stigmergija odpravlja potrebo, da bi bil posameznik vezan na voljo skupine, in zmanjša enoto upravljanja na posameznika ter tako povsem uresniči ideal privolitve.

Stigmergična organizacija vodi v modularne zgradbe iz gradnikov. Take strukture so vseprisotne, ker modularnost spreminja zmožnost sistema za učenje, razvoj in prilagajanje. Majhno število gradnikov je mogoče prestavljati in na novo sestavljati v ogromno število zapletenih sistemov. Če začnete z velikim številom modularnih posameznikov, od katerih lahko vsak sodeluje z nekaj drugimi in nanje deluje po preprosti slovnici nekaj pravil, lahko v ustreznih razmerah med njimi pride do hitrega faznega prehoda.« — Kevin Carson, Regulativna država na namizju ๖

»Da bi razumeli, kako bi družba lahko obstajala brez vlade, je dovolj, da za kratek čas pogledamo, kaj se dejansko dogaja v naši sedanji družbi. Videli bomo, da se najpomembnejše naloge še danes opravljajo brez posredovanja vlade. Ta poseže le zato, da izkorišča množice, brani privilegirane ali, nazadnje in povsem po nepotrebnem, potrdi vse, kar je bilo storjeno brez njene pomoči, pogosto kljub njej in proti njej. Ljudje delajo, izmenjujejo, študirajo, potujejo in po lastni izbiri sledijo veljavnim pravilom morale ali higiene; koristijo si napredek znanosti in umetnosti ter imajo nešteto skupnih interesov, ne da bi kadar koli čutili potrebo po nekom, ki bi jim naročal, kako naj ravnajo pri teh stvareh. Nasprotno, najbolj uspevajo in najmanj sporov povzročajo prav stvari brez vladnega vmešavanja, saj se nezavedno prilagajajo željam vseh na način, ki se izkaže za najkoristnejšega in najprijetnejšega.« — Errico Malatesta

»Z odpravo te negativne moči, ki je vlada, bo družba postala to, kar ob danih silah in sposobnostih trenutka lahko postane. Če bodo izobraženi ljudje želeli širiti znanje, bodo organizirali šole in bodo morali ljudem pokazati uporabnost in veselje, ki ju daje izobrazba. Če takih ljudi ne bo ali jih bo le malo, jih vlada ne more ustvariti. Edino, kar lahko stori — in to počne že danes —, je, da teh nekaj ljudi odvzame praktičnemu in plodnemu delu v izobraževanju ter jih postavi nad druge, da s pomočjo policijskega sistema vodijo to, kar naj bi bilo vsiljeno. Tako iz inteligentnih in zavzetih učiteljev napravijo navadne politike, nekoristne zajedavce, povsem zaposlene z vsiljevanjem lastnih muh in ohranjanjem moči.« — Errico Malatesta

»Pod vladnim strojem, v senci političnih ustanov, zunaj pogleda državnikov in duhovnikov družba počasi in tiho ustvarja lasten organizem ter gradi nov red kot izraz svoje živosti in avtonomije. . . . Brez strahu lahko sklenemo, da revolucionarna formula ne more biti neposredno zakonodajanje, neposredna vlada ali poenostavljena vlada, ampak BREZ VLADE.« — P. J. Proudhon, 1851

»Ko osovražena moč države ne bo več silila posameznikov, združenj, komun, regij in območij k skupnemu življenju, bodo veliko tesneje povezani in bodo ustvarili mnogo bolj živo, resnično in močno enotnost od tiste, ki so jo danes prisiljeni tvoriti pod enako zatiralskim in izčrpavajočim jarmom države.« — Pierre-Joseph Proudhon

»Kaotično odločanje pomaga spoznati, da lahko družba spontano deluje kot decentralizirana mreža; dopušča konflikt kot zdravo silo v našem življenju; spodbuja mnoštvo prostorov odločanja, ki prežemajo vse trenutke življenja, daleč onkraj formalnega, moškega področja kongresa ali diktata; in omogoča različne, celo nasprotujoče si odločitve na različnih mestih človeške mreže, obenem pa spodbuja kolektivno zavest, da lahko vsi odločevalci kar najbolje uporabijo svojo inteligenco in dosežejo skladnost. Ljudje imajo evolucijsko preizkušeno sposobnost kaotičnega odločanja v velikem obsegu; to zanikajo le tisti, ki želijo svoje sodržavljane trajno obdržati v otroškem položaju, da bi jih lahko obvladovali z monopoliziranjem odločanja v enotnih strukturah.« — Peter Gelderloos, Čaščenje moči

»Bodisi država za vedno, ki tlači življenje posameznikov in lokalnih skupnosti, prevzema vsa področja človeške dejavnosti, prinaša vojne in notranje boje za moč ter dvorne prevrate, ki le zamenjajo enega tirana z drugim, na koncu tega razvoja pa neizogibno čaka … smrt! Bodisi uničenje držav in novo življenje, ki se začne v tisočih središčih na podlagi žive pobude posameznikov in skupin ter svobodnega dogovora.« — Piotr Kropotkin

Svobodno združevanje

»Zdaj morate priznati eno od dveh možnosti: bodisi bodo v svobodi različne družbe imele različne družbene ureditve, nekatere komunistične, druge povsem nasprotne, med njimi pa bo neizogibno nastalo tekmovanje, katerega rezultati bodo pokazali, kaj je najboljše; bodisi morate tekmovanje zatreti, uvesti komunizem, zanikati svobodo in nasprotovati napredku. Svet, prijatelj moj, ne potrebuje novih načinov uvajanja stvari, temveč odpravo omejitev priložnosti.« — Voltairine de Cleyre, Individualist in komunist ๖

»Ko kot dejstvo prizna enake pravice vseh svojih članov do zakladov, nakopičenih v preteklosti, ne priznava več delitve na izkoriščane in izkoriščevalce, podložnike in vladarje, obvladovane in gospodovalce. Sredi sebe si prizadeva vzpostaviti nekakšno harmonično skladnost — ne tako, da bi vse člane podredila oblasti, za katero se lažno trdi, da predstavlja družbo, niti tako, da bi uveljavljala enotnost, temveč tako, da vse spodbuja k svobodni pobudi, svobodnemu delovanju in svobodnemu združevanju. Teži k najpopolnejšemu razvoju individualnosti, povezanemu z najvišjim razvojem prostovoljnega združevanja v vseh pogledih, na vseh mogočih ravneh in za vse predstavljive cilje; k nenehno spreminjajočim se združenjem, ki v sebi nosijo pogoje svoje trajnosti in stalno prevzemajo nove oblike, najprimernejše za raznolike težnje vseh.« — Peter Kropotkin

»Beseda država se torej pogosto uporablja za opis posebne vrste družbe, določene človeške skupnosti na določenem ozemlju [...] Uporablja se tudi preprosto kot sopomenka za družbo. Zaradi teh pomenov besede država nasprotniki verjamejo, ali se raje pretvarjajo, da verjamejo, da hočejo anarhisti odpraviti vse družbene vezi in skupno delo ter vse ljudi obsoditi na osamljenost [...] Zato menimo, da bi bilo bolje izraze, kot je odprava države, uporabljati čim manj in jih nadomestiti z jasnejšim in konkretnejšim izrazom odprava vlade.« — Errico Malatesta

»Svoboda ni škatla, v katero bi morali ljudi stlačiti. Svoboda je prostor, v katerem lahko živijo. Ne pove vam, kako bodo živeli. Za vselej pove le, da lahko.« — Karl Hess

»Posameznik je resnična stvarnost življenja. Sam zase je vesolje; ne obstaja za državo niti za abstrakcijo, imenovano 'družba' ali 'narod', ki je le skupek posameznikov.« — Emma Goldman, »Mesto posameznika v družbi« (1940)

»Ali pripadam samemu sebi ali komu oziroma čemu drugemu? Ali so moje družbene obveznosti namenjene številnim neformalnim in prekrivajočim se skupinam, ki se jim pridružim po lastni volji in jih lahko zapustim, če želim, ali entiteti, ki se ji nisem pridružil…« — Colin Ward, Država in družba

»Svoboda, ki si jo želimo zase in za druge, ni absolutna metafizična, abstraktna svoboda, ki se v praksi neizogibno spremeni v zatiranje šibkih, temveč resnična, mogoča svoboda, zavestna skupnost interesov in prostovoljna solidarnost.« — Errico Malatesta

»Svoboden in preprost prehod od ene različice komunizma k drugi, nato h kateri koli različici individualizma in tako naprej bi bil v resnično svobodni družbi najbolj očitna in osnovna stvar. Če bi katera koli skupina ljudi to skušala preprečiti in narediti en sistem prevladujoč, bi se ljudje proti njej borili tako odločno, kakor se revolucionarji borijo proti sedanjemu sistemu.« — Max Nettlau

»Teorija vzajemnosti trdi, da interesom celotne družbe najbolje služijo ista sredstva, ki najbolj podpirajo interese posameznika: svoboda pred omejitvami, dokler posameznikove dejavnosti ne posegajo v druge; odprava vseh dejavnikov, ki umetno omejujejo človekove priložnosti; prostovoljno organiziranje družbe v združenja, kadar nastane potreba po dejavnostih, ki presegajo moč posameznika. Skratka, prostovoljno ustvarjanje in vzajemna menjava dobrin v razmerah brez posebnih privilegijev in monopolov, ki jih varuje država.« — Clarence Lee Swartz, Kaj je vzajemnost?

»Libertarstva ni mogoče vsiliti od zgoraj. Neuspeh pri njegovem vsiljevanju je pravzaprav merilo uspeha libertarstva.« — Samuel E. Konkin III

»Ko je človeštvo preizkusilo vse vrste vlad in skušalo rešiti nerešljiv problem vlade, 'ki bi lahko posameznika prisilila v poslušnost, ne da bi se sama izognila poslušnosti kolektivu', se zdaj skuša osvoboditi vezi vsake vlade ter svoje potrebe po organizaciji zadovoljiti s svobodnim sporazumevanjem med posamezniki, ki sledijo istim skupnim ciljem.« — Piotr Kropotkin

Medsebojna pomoč

»Prijateljstvo se ne more razširiti tako, da bi pogoltnilo planet. Za vedno ostane majhno, osebno, intimno, namerno, prostovoljno in decentralizirano. To je njegova prednost, ne napaka. Prijateljstvo vam omogoča, da se po lastni volji povezujete in razhajate z drugimi, pri tem pa vedno ohranjate svojo individualnost, zavetje svojega notranjega sveta ter jasno predstavo o tem, kdo ste in kaj potrebujete. Ukazi anonimne širše družbe in domnevno skupno dobro vam ne smejo zamegliti misli, kadar sklepate prijateljstva, namesto da bi gradili skupnosti.« — Proti gradnji skupnosti, za prijateljstvo ๖

»Očitno bi bilo povsem v nasprotju z vsem, kar vemo o naravi, če bi bili ljudje izjema od tako splošnega pravila: če bi bitje, tako nebogljeno, kot je bil človek na začetku, našlo zaščito in pot napredka ne v medsebojni podpori kot druge živali, temveč v brezobzirnem tekmovanju za osebne koristi brez ozira na interese vrste. Umu, vajenemu zamisli o enotnosti narave, se takšna trditev zdi povsem neubranljiva. Pa vendar ji kljub neverjetnosti in nefilozofskosti nikoli ni manjkalo zagovornikov. Vedno so obstajali pisci s pesimističnim pogledom na človeštvo. Poznali so ga bolj ali manj površno iz omejene lastne izkušnje; o zgodovini so vedeli tisto, kar so jim povedali kronisti, vedno pozorni na vojne, krutost in zatiranje, in le malo več. Sklenili so, da je človeštvo zgolj ohlapen skupek bitij, ki so se vedno pripravljena bojevati med seboj in jih pri tem zadržuje le poseg neke oblasti.« — Piotr Kropotkin, Medsebojna pomoč kot dejavnik evolucije

»Oprostite, vendar nočem biti cesar. To ni moje delo. Nikomur nočem vladati ali ga osvajati. Rad bi pomagal vsem — če je mogoče — Judom in Nejudom, temnopoltim in belim. Vsi si želimo pomagati drug drugemu. Ljudje smo takšni. Živeti želimo od sreče drugih, ne od njihove nesreče.« — Charlie Chaplin, zaključni govor v filmu Veliki diktator (1940)

»Solidarnost je v nekaterih pogledih nasprotje dobrodelnosti. Dobrodelnost je način pomoči, ki krepi hierarhičen odnos med skupinami. Ko bogati darujejo denar v dobrodelne namene, postanejo revni od njih še bolj odvisni. Ko pa se revni organizirajo in delijo vire kot enaki, delujejo iz solidarnosti.« — Življenje brez zakona

»Solidarnost je torej sredstvo, s katerim lahko pridobimo in zagotovimo lastno svobodo. Dogovorimo se za skupno delo, da nam ne bo treba delati za drugega. Ko se dogovorimo, da si bomo delili, povečamo svoje možnosti in lahko uživamo več, ne manj. Medsebojna pomoč je v mojem lastnem interesu — vidim namreč, da mi koristi sklepati dogovore z drugimi na temelju vzajemnega spoštovanja in družbene enakosti; če nekoga obvladujem, obstajajo razmere, ki omogočajo prevlado, in zato bom po vsej verjetnosti tudi sam kdaj obvladovan.« — Anarhistična pogosta vprašanja

»Preden so nas naši beli bratje prišli civilizirat, nismo imeli zaporov. Zato nismo imeli zločincev. Nismo imeli ključavnic ali ključev, zato nismo imeli tatov. Če je bil kdo tako reven, da ni imel konja, tipija ali odeje, mu jih je nekdo dal. Bili smo preveč necivilizirani, da bi osebnemu premoženju pripisovali veliko vrednost. Stvari smo hoteli imeti le zato, da bi jih podarili. Nismo imeli denarja, zato z njim ni bilo mogoče meriti človekove vrednosti.« — John Fire Lame Deer, Lame Deer, iskalec videnj

»Kako čudovite rezultate je dosegla ta edinstvena moč človekove individualnosti, ko jo je okrepilo sodelovanje z drugimi individualnostmi … sodelovanje — v nasprotju z bratomornimi spori in boji — je pomagalo vrsti preživeti in se razvijati … samo medsebojna pomoč in prostovoljno sodelovanje … lahko ustvarita osnovo za svobodno življenje posameznikov in združenj.« — Emma Goldman, Govori Rdeča Emma, str. 118

»Podjetja v lasti delavcev in potrošniške zadruge so del trga; združenja medsebojne pomoči in brezplačne ambulante so del trga; prav tako prostovoljni sindikati, komune na podlagi privolitve in nešteto drugih alternativ kapitalističnemu obstoječemu stanju.« — Charles Johnson, Trgi, ne kapitalizem

»Sodelovanje v medsebojni pomoči in neposrednem delovanju zagotavlja solidarnost, ki obnavlja družbe, razdrobljene zaradi državnih struktur.« — Joseph Parampathu, Ustvarjalno uničenje: Ponovni premislek o neuspehu po državi (2021)

»Vertikalni agorizem bi vključeval sodelovanje v skupnostnih menjalnih mrežah in njihovo ustvarjanje, urbano kmetijstvo, vrtnarjenje na domačih vrtovih, kmečke tržnice, podporo alternativam policiji ter decentraliziranim tehnologijam med enakovrednimi udeleženci. Čeprav bi ti vertikalni koraki lahko vključevali uporabo državne valute (in zato ne bi bili povsem kontraekonomski), so še vedno pomembni pri nasprotovanju odvisnosti od države in korporativnih razredov. Drugi vertikalni koraki morda ne vključujejo neposredne izmenjave denarja, vendar prav tako delujejo proti odvisnosti. Sem sodita moralna podpora in širjenje tehnologij, ki pretresajo obstoječe stanje in krepijo odnose med člani skupnosti.« — Derrick Broze, Vertikalni in horizontalni agorizem

»Tako bi nastale 'neodvisne komune za ozemeljske skupine in obsežne federacije sindikatov za skupine po družbenih nalogah — oboje prepleteno in vzajemno podporno pri zadovoljevanju potreb družbe'. Tem bi se pridružile 'skupine po osebnih naklonjenostih — neštete, neskončno raznolike, dolgotrajne ali kratkotrajne, ki nastajajo po trenutnih potrebah za vse mogoče namene'. Te 'tri vrste skupin' bi zagotovile 'zadovoljevanje vseh družbenih potreb: porabe, proizvodnje in menjave, komunikacije, sanitarne ureditve, izobraževanja, vzajemne zaščite pred nasiljem, medsebojne pomoči, obrambe ozemlja; nazadnje tudi znanstvenih, umetniških, književnih in zabavnih potreb'.« — Piotr Kropotkin

»Kriminalizacija revščine s policijskim nadlegovanjem in občinskimi odloki škodi prizadevanju, da bi pomagali razseljenim in revnim, ki se vsak dan trudijo spet postaviti na noge. Da bi še naprej spodbujali enakost v družbi, bomo v svojih skupnostih še naprej delili hrano in gradili solidarnost z brezdomci ter drugimi organizacijami, ki si prizadevajo za boljšo prihodnost.« — Hrana, ne bombe

Nenasilje

»Dati upanje mnogim zatiranim in strah peščici zatiralcev — to je naša naloga. Če opravimo prvo in mnogim damo upanje, se jih mora ta peščica zaradi njihovega upanja prestrašiti. Sicer jih nočemo strašiti; za revne nočemo maščevanja, temveč srečo. Kakšno maščevanje bi sploh lahko zadostilo za tisoče let trpljenja revnih?« — William Morris ๖

»Nenasilno delovanje kot metoda je združljivo s ciljem nenasilne družbe. Uporaba metod, ki odražajo cilj, se imenuje prefiguracija: metode cilj vnaprej napovedujejo ali uresničujejo. Prefiguracija daje urjenje in izkušnje s tem, za kar si prizadevamo. Pomaga ustvariti del cilja, tudi če kampanja ni uspešna. In pomaga ohranjati pravo smer prizadevanj. Če je cilj družba brez organiziranega nasilja, ima nenasilno delovanje vse te prednosti. Ljudem daje izkušnje življenja brez nasilja; zmanjšuje neposredno nasilje tukaj in zdaj, tudi ko kampanje propadejo; in zagotavlja, da so prizadevanja usmerjena v nenasilje.« — Kako se napačno predstavlja nenasilje

»Nasilje (fizična sila), uporabljeno za škodovanje drugemu, najbrutalnejša oblika boja med ljudmi, človeka močno kvari. Po svoji naravi duši najboljša človeška čustva in razvija vse protidružbene lastnosti: krutost, sovraštvo, maščevalnost, duha prevlade in tiranije, prezir do šibkih in klečeplaznost pred močnimi. Ta škodljiva težnja nastane tudi, kadar nasilje uporabljamo za dober namen. […] Anarhisti, ki se upirajo vsakemu zatiranju in se borijo za popolno svobodo vseh, bi se morali zato nagonsko izogibati vsakemu nasilnemu dejanju, ki ni več zgolj odpor proti zatiranju in samo postane zatiralsko. Vendar lahko tudi oni padejo v brezno surove sile. […]« — Errico Malatesta, Nasilje kot družbeni dejavnik (1895)

»Opravičevati divja protičloveška čustva in jih povzdigniti v načelo kot taktiko gibanja… je zlo in protirevolucionarno.« — Errico Malatesta

»Po študiji Univerze Južne Karoline se je nasilje v Ameriki med vietnamsko vojno povečalo za 42 odstotkov. To ni presenetljivo. Naši voditelji kršijo zakon, zakaj ga ne bi tudi mi? Če vlada drugim državam grozi z bombo, zakaj ne bi mi drug drugemu grozili s pištolami? Če naši voditelji posiljujejo planet, zakaj ne bi mi sosedov? Naši voditelji ustvarjajo ozračje strahu in nasilja. Zakaj so videti šokirani, ko Američani drug drugega ubijajo, ropajo in pohabljajo?« — Philip Berrigan, Boj Jagnjetove vojne: Spopadi z ameriškim imperijem (1996)

»Država se ohranja s policijsko močjo proti državljanom. Država, spočeta v nasilju in podprta z nasiljem, ne bo nikoli dosegla resničnega miru.« — Philip Berrigan, Boj Jagnjetove vojne: Spopadi z ameriškim imperijem (1996)

»Zgodovinsko najstrašnejše stvari — vojna, genocid in suženjstvo — niso nastale iz neposlušnosti, temveč iz poslušnosti.« — Howard Zinn, Deklaracije neodvisnosti: Kritično preverjanje ameriške ideologije

»Največjih zločinov na svetu ne zagrešijo ljudje, ki kršijo pravila, ampak tisti, ki jim sledijo. Ljudje, ki ubogajo ukaze, mečejo bombe in pobijajo cele vasi.« — Banksy, Zid in delo

»Odločite se, da ne boste več služili, in v hipu boste svobodni. Ne prosim vas, da tirana z rokami prevrnete, temveč le, da ga nehate podpirati; tedaj boste videli, kako se bo ta veliki kolos, ki so mu odvzeli podstavek, zrušil pod lastno težo in se razbil na kose.« — Étienne de La Boétie, Razprava o prostovoljnem suženjstvu

»Zmožnost vlade, da uporabi nasilje, močno presega zmožnost upornikov. Nasilni upor pogosto celo okrepi zatiralske režime, ki lahko verodostojno trdijo, da nasilje upornikov zahteva represijo. Primerjalna prednost vlade je v nasilnem delovanju. Primerjalna prednost ljudi pa je zmožnost odtegniti sodelovanje, brez katerega vlada skoraj ne more obstati. Pomislite, kako pogubne so za vlado davčne stavke, bojkoti, splošne stavke in množična zavrnitev poslušnosti zakonu. Čeprav so te taktike nenasilne, bi morala njihova splošna in nepopustljiva uporaba prestrašiti vsako vlado. Nenasilje ima tudi druge prednosti. Ker se zdi manj nevarno in radikalno od nasilja, laže … pridobi široko javno podporo. Stroški sodelovanja so nižji, zato se ga verjetno udeleži več ljudi. V nenasilnem boju lahko učinkovito sodelujejo tudi tisti, ki se običajno ne bojujejo, na primer otroci, ženske in starejši. Verjetneje prepriča nasprotnike in povzroči notranja nesoglasja v vladajočem razredu. Navadno povzroči veliko manj žrtev in materialnih izgub kot nasilje. Ker je bolj decentralizirano od nasilnega delovanja, je tudi manj verjetno, da bi ob uspehu ustvarilo še bolj zatiralsko državo.« — Bryan Caplan, »Literatura o nenasilnem odporu in civilni obrambi«

»Vlada ljudem zagotavlja, da jim grozi napad drugega naroda ali sovražniki med njimi in da je edini način za pobeg pred to nevarnostjo suženjska poslušnost vladi. To je najjasneje vidno med revolucijami in diktaturami, vendar obstaja vedno in povsod, kjer obstaja vladna moč. Vsaka vlada svoj obstoj pojasnjuje in svoja nasilna dejanja opravičuje s trditvijo, da bi bile brez nje razmere veliko slabše. Ko ljudi prepriča o nevarnosti, jih podredi nadzoru in jih nato prisili napasti drug narod. Tako se v njihovih očeh potrdi njeno opozorilo o nevarnosti napada drugih narodov.« — Lev Tolstoj, Krščanstvo in domoljubje (1895)

»Ko morate uporabiti nasilje, igrate igro sistema. Oblast vas bo dražila — vlekla za brado, frcala po obrazu —, da bi vas pripravila do boja. Ko postanete nasilni, namreč ve, kako ravnati z vami. Edino, s čimer ne zna ravnati, sta nenasilje in humor.« — John Lennon

»Nasilja ne moremo in ga nočemo uporabljati, razen za obrambo sebe in drugih pred zatiranjem.« — Errico Malatesta

»Zato gradimo mreže za obrambo skupnosti namesto vojsk. Gradimo zaupanje namesto moči. Združujemo veselo igro in kljubovalni upor. Ljubezen kažemo s solidarnostjo, svoje kolektivne identitete in zemljepisno zvestobo pa izdamo z drznimi dejanji predrzne radovednosti, prizadevanja in prijateljstva. Gradimo žive mreže, ne zaprtih krogov. Tudi ko se počutimo sami, smo vtkani v odejo radikalizma. S svojimi dejanji in mislimi, velikim in majhnim odporom, gradimo nekaj zelo posebnega. Bolečina in boji, s katerimi se soočate, so smrtno resnični, a takšne so tudi naše vezi. Naj se še tako trudijo, anarhizma ne morejo nikoli ubiti. Zato smo lahko pogumni, tudi ko je upanje vse dražje. Niste sami.« — Stigmergična enakopravnost in upor

Neposredno delovanje

»Ljudje sprašujejo, kakšen smisel ima naš majhen trud. Ne vidijo, da moramo polagati opeko za opeko, narediti korak za korakom. Kamenček, vržen v ribnik, ustvari valove, ki se širijo v vse smeri. Takšna je vsaka naša misel, beseda in dejanje. Nihče nima pravice sesti in obupati. Preveč dela nas čaka.« — Dorothy Day ๖

»Nikoli ne dvomite, da lahko majhna skupina premišljenih in predanih državljanov spremeni svet; pravzaprav ga ni nikoli spremenilo nič drugega.« — Margaret Mead

»Svet spreminja vaš zgled, ne vaše mnenje.« — Paulo Coelho

»Nepravični zakoni obstajajo; ali se bomo zadovoljili s tem, da jih ubogamo, ali jih bomo skušali spremeniti in jih ubogali, dokler nam ne uspe, ali jih bomo takoj prekršili? Ljudje pod takšno vlado na splošno menijo, da bi morali počakati, dokler ne prepričajo večine, naj jih spremeni. Mislijo, da bi bilo zdravilo, če bi se uprli, hujše od bolezni. Toda sama vlada je kriva, da je zdravilo hujše od bolezni. Ona ga poslabša. Zakaj ne zna bolje predvideti reforme in poskrbeti zanjo? Zakaj ne ceni svoje modre manjšine? Zakaj vpije in se upira, še preden je prizadeta? Zakaj državljanov ne spodbuja, da budno opozarjajo na njene napake in ravnajo bolje, kot sama zahteva od njih?« — Henry David Thoreau, Državljanska nepokorščina

»Neposlušnost je v očeh vsakogar, ki je bral zgodovino, človekova prvotna vrlina. Napredek je nastal zaradi neposlušnosti, zaradi neposlušnosti in upora.« — Oscar Wilde, Človeška duša v socializmu

»Naučiti se morajo, da njihova moč ni v številu glasov, ampak v zmožnosti ustaviti proizvodnjo.« — Voltairine de Cleyre, Neposredno delovanje

»Glavna naloga sindikalnih birokracij v novem redu je bila zatirati spontane stavke svojih članov, zatirati neposredno delovanje na delovnem mestu in delavske akcije omejiti na razglašene stavke po pravilih NLRB.« — Kevin Carson

»Agorizem verjame v postopno odtegovanje podpore državi s tem, kar je Konkin poimenoval 'dobičkonosna državljanska nepokorščina'. Po agorizmu je najbolj izvedljiva pot do svobodnih trgov državi odvzeti prihodke in namen s prenosom teh nalog na decentralizirane ustanove.« — »Agorizem«, Enciklopedija, opis Konkinove strategije

»To predhodno izjavo o razlogih, zakaj ne plačujem davkov, pišem vnaprej, saj me je vaš urad nedavno obvestil, da bom zaradi vztrajnega zavračanja plačila davkov zaprt. Ob aretaciji vam bom predložil pravilen obračun svojih dosedanjih prihodkov za leto 1948. Svoje prepričanje o krivičnosti vlade, ki obstaja predvsem zato, da vodi vojne, sem v zadnjih šestih letih navedel v izjavah vašemu uradu, ko sem zavrnil plačilo kakršnega koli davka, in v člankih v Catholic Worker.« — Ammon Hennacy

»Če letos tisoč ljudi ne bi plačalo davkov, to ne bi bilo nasilno in krvavo dejanje; nasilno bi bilo davke plačati in državi omogočiti, da uporablja nasilje in preliva nedolžno kri. To je pravzaprav opredelitev miroljubne revolucije, če je kaj takega mogoče. Če me pobiralec davkov ali drug javni uslužbenec vpraša, kakor me je že: 'Toda kaj naj storim?', odgovorim: 'Če res želite kaj storiti, odstopite s položaja.' Ko podanik odreče zvestobo in uradnik odstopi, je revolucija dosežena. A tudi če bi tekla kri: ali se ne preliva nekakšna kri, ko je ranjena vest? Skozi to rano iz človeka odtečeta njegova resnična človeškost in nesmrtnost in izkrvavi v večno smrt. To kri vidim teči že zdaj.« — Henry David Thoreau, Državljanska nepokorščina

»Če je revnim nedostopno, ni niti radikalno niti revolucionarno.« — Anonimno

»Si lahko predstavljate sužnje na plantaži, ki sedijo in glasujejo o gospodarjih ter energijo porabljajo za kampanje in kandidate, ko bi lahko šli proti 'podzemni železnici'? Gotovo bi izbrali kontraekonomsko alternativo; gotovo bi jih dr. Rothbard k temu spodbujal in jih ne bi zapeljal, naj ostanejo na plantaži, dokler ne zmaga Stranka abolicionističnih sužnjelastnikov.« — SEK III

»Nikoli se ne pustite zavesti, da vam bodo bogati dovolili z glasovanjem odvzeti njihovo bogastvo.« — Lucy Parsons

»Nobena velika zamisel na začetku ne more biti znotraj zakona. Kako bi lahko bila? Zakon stoji na mestu. Zakon je določen. Zakon je kolo voza, ki nas vse veže ne glede na okoliščine, kraj ali čas.« — Emma Goldman, 1917

»Največja sprememba, ki jo moramo narediti, je prehod od porabe k proizvodnji, četudi v majhnem obsegu, na lastnih vrtovih. Če to stori le deset odstotkov nas, je dovolj za vse. Zato so revolucionarji brez vrtov, odvisni od prav sistema, ki ga napadajo, ki proizvajajo besede in krogle namesto hrane in zavetja, tako neučinkoviti.« — Bill Mollison

Okno priložnosti

»Stvari nikoli ne spremenite z bojem proti obstoječi resničnosti. Če želite nekaj spremeniti, zgradite nov model, ob katerem bo stari zastarel.« — Buckminster Fuller ๖

»Država ni nekaj, kar je mogoče uničiti z revolucijo, temveč je stanje, določen odnos med ljudmi, način človeškega vedenja. Uničimo jo tako, da sklenemo drugačne odnose in se vedemo drugače.« — Gustav Landauer, citira Colin Ward v Državi in družbi

»Živimo v kapitalizmu in njegovi moči se zdi nemogoče ubežati — a tako se je nekoč zdela tudi božanska pravica kraljev.« — Ursula K. Le Guin, zahvalni govor na podelitvi National Book Awards (2014)

»Razpustiti politični ali vladni sistem v gospodarskem sistemu, ga vanj potopiti in povzročiti, da izgine, tako da postopoma zmanjšujemo, poenostavljamo, decentraliziramo in odstranjujemo vsa kolesa tega velikega stroja, imenovanega vlada ali država.« — Pierre-Joseph Proudhon, Splošna ideja revolucije v devetnajstem stoletju

»Da bi človeštvo še naprej obstajalo na tem planetu, bo moralo narediti velik premik h kooperativnemu, decentraliziranemu in prilagodljivemu načinu proizvodnje.« — Eric Fleischmann

»Dvojna oblast je zamisel, da je treba zametek novega sveta ustvarjati med bojem proti sedanjemu: 'graditi novo v lupini starega'. Pomeni spodbujati organe samoupravljanja delavskega razreda, kjer lahko uresničujemo avtonomijo in omejujemo moč šefov in vlade, dokler se obema ne bomo mogli postaviti po robu in ju odpraviti. Strategija dvojne oblasti neposredno izziva ustanove moči in hkrati na neki način že uresničuje nove ustanove, ki si jih zamišljamo. Zato ne nasprotuje le državi, ampak se tudi pripravlja na težka soočenja in vprašanja, ki se bodo pojavila v revolucionarnih razmerah.« — Onkraj odpora

Avtorji, kot sta James Livingston in Michel Bauwens, so se pri prehodu od hierarhij k mrežam izrecno oprli na pretekle prehode kot vzore. Čeprav si naša politična kultura na desnici in levici postkapitalistični prehod predstavlja skozi prizmo francoske in ruske revolucije — kot nenaden, uporniški in večinoma enačen s prevzemom države — nimamo razloga domnevati, da bo tak. Prav tako lahko traja desetletja in poteka razmeroma postopno, kakor propad Zahodnega rimskega cesarstva in fevdalizma.

[…]

Približno petsto let star kapitalistični sistem tako kot prejšnji zgodovinski sistemi ni enotna celota, ampak zbirka družbenih tvorb, ki medsebojno vplivajo druga na drugo — nekatere se vzpenjajo, druge propadajo. Zato zamenjava kapitalizma ne zahteva dramatičnega preloma, ki bi ga povzročila enotna celota naprednih sil. Kakor trdi Eugene Holland,

zahteva po tako radikalnem sistemskem prelomu je nujna le, če družbo ali način proizvodnje že od začetka razumemo kot celovit sistem. […] Če te prvine razumemo kot prevladujoče, preostale in nastajajoče, se utopične možnosti precej izboljšajo, saj bi poleg negativnih prvin, ki jih je treba kritizirati in zavrniti (najbrž vseh 'prevladujočih'), verjetno obstajale tudi pozitivne, vredne potrditve ('nastajajoče'). […]

Položaj se naposled razreši, ko sile starega reda poskusijo preprečiti prehod — in jim spodleti.

[…] sedanji položaj nam je naklonjen […], ker je ustanovna moč množice dozorela do te mere, da lahko prek svojih mrež komunikacije in sodelovanja ter ustvarjanja skupnega sama vzdržuje alternativno demokratično družbo. Tu postane vprašanje časa bistveno. Kdaj pride trenutek preloma? […]

Revolucionarna politika mora v gibanju množic in kopičenju skupnih, sodelovalnih odločitev ujeti trenutek preloma […], ki lahko ustvari nov svet.

Naj se končni prelom zdi še tako nenaden in dramatičen, je le vrhunec dolgega predhodnega procesa 'gradnje strukture nove družbe v lupini stare'.

[…]

John Holloway podobno trdi, da bo postkapitalistični prehod 'proces vmesnih prostorov', podoben prehodu iz fevdalizma v kapitalizem.

[…]

Skupna proizvodnja enakovrednih udeležencev kot alternativa kapitalistični korporaciji in državi omogoča

neposredno družbeno proizvodnjo uporabne vrednosti skozi nove življenjske prakse, ki so večinoma zunaj nadzora kapitala, in s proizvodnimi sredstvi, ki so bila v zelo pomembni meri podružbljena. Ti novi procesi so postkapitalistični in ne kapitalistični v tem smislu, da za svoje obnavljanje ne potrebujejo več nobene posebne vloge kapitala.

— Kevin Carson, Regulativna država na namizju, »Prehod od hierarhij k mrežam«

»Če se izkaže, da vladajoče moči po pravni poti ni mogoče prisiliti, da spremeni način vladanja, in če tisti, ki to moč zavračajo, iz različnih razlogov te moči ne morejo ali nočejo zrušiti s silo, je ustvarjanje neodvisne, alternativne ali vzporedne [družbe] edina dostojanstvena rešitev.« — Ivan Jirous, Vzporedni polis: Raziskava, kot citira Academy of Ideas

»Gospodarske protiustanove žal delujejo znotraj širšega korporativnega kapitalističnega gospodarstva. Tekmujejo na trgih, kjer je institucionalna kultura prevladujočih podjetij hierarhična in vodena od zgoraj, ter so v veliki nevarnosti, da jo same prevzamejo. Zato ima neprofitni in zadružni sektor vodstva, ki jih ni mogoče ločiti od kapitalističnih: prestižne plače, nepotrebno napihnjeno srednje vodstvo, birokratska nerazumnost in slepa zvestoba najnovejšim dogmam motivacijske in vodstvene teorije. Težavo stopnjuje kapitalistični finančni sistem, ki s posojili nagrajuje podjetja po ortodoksnem organizacijskem modelu (tudi če je organizacija od spodaj veliko učinkovitejša).« — Kevin Carson, Gradnja strukture nove družbe v lupini stare

»Vodoravne mrežne komunikacijske tehnologije omogočajo doslej neznane hitrosti faznega prehoda v javni zavesti. Doug McAdam je skoval izraz 'kognitivna osvoboditev' za 'proces, v katerem se ljudje nenadoma in skupno odločijo, da jih ni več strah, da je njihov nedavni strah ali apatija temeljila na lažeh in da vrnitve k staremu razmišljanju ni'. Ko kritična masa javnosti sklene, da je sprememba neizogibna, postane neizogibna. Z mrežno komunikacijsko tehnologijo pa se ta kritična masa lahko poveže nenadoma in nepričakovano.« — Kevin Carson, Regulativna država na namizju: Vprašanje represije

»Tragična ironija je, da je najsmrtonosnejša množična pobijanja v človeški zgodovini motivirala želja ustvariti radikalno drugačno in boljšo družbo. Poskus načrtovanja utopije je služil kot opravičilo za nekatere najhujše zločine sveta.« — Benjamin A. Valentino

»Najradikalnejši revolucionar bo dan po revoluciji postal konservativec.« — Hannah Arendt

»Vse sodobne revolucije so se končale s krepitvijo moči države. Leto 1789 je prineslo Napoleona; leto 1848 Napoleona III.; leto 1917 Stalina; italijanski nemiri dvajsetih let Mussolinija; Weimarska republika Hitlerja. Te revolucije so zlasti po tem, ko je prva svetovna vojna odpravila ostanke božanske pravice, vse drznejše obljubljale zgraditi mesto človeštva in pristne svobode. Naraščajoča vsemogočnost države je to prizadevanje vsakič potrdila. Napačno bi bilo reči, da se je to moralo zgoditi. Lahko pa preučimo, kako se je zgodilo; morda iz tega sledi nauk. Če odmislimo nekaj razlag, ki niso tema tega eseja, lahko nenavadno in strašljivo rast sodobne države razumemo kot logično posledico pretiranih tehničnih in filozofskih ambicij, tujih resničnemu duhu upora, ki pa so kljub temu rodile revolucionarnega duha našega časa. Preroške sanje Marxa in preveč navdahnjene napovedi Hegla ali Nietzscheja so po uničenju božjega mesta naposled priklicale razumno ali nerazumno državo, ki pa je v obeh primerih temeljila na terorju.« — Albert Camus, Uporni človek

»…takšne revolucije ni mogoče doseči z diktaturo in državno močjo. Brez obsežne obnove od spodaj — ki jo izvajajo sami delavci in kmetje — je družbena revolucija obsojena na propad…. [U]pati moramo, da… bodo delavski razred — kmetje, delavci in intelektualci — resno skušali oblikovati ljudi prihodnje revolucije, ki ne bodo ubogali ukazov od zgoraj, temveč bodo sami sposobni zasnovati svobodne oblike celotnega novega gospodarskega življenja.« — Piotr Kropotkin

»Zemlja je posejana z ruševinami imperijev, ki so verjeli, da so večni.« — Camille Paglia